Hrup in tišina
Bila sem še na pol otrok, ko so po Žirovskem Vrhu začeli iskati nahajališča uranove rude. Spominjam se, da so stari ljudje takrat moževali: “No, zdaj pa vemo, zakaj na Žirovskem vrhu niso postavili nobene cerkvice.“ Menili so namreč, da cerkvice stojijo zgolj tam, kjer je veliko naravne, pozitivne energije, uranova ruda pa je, po njihovem mišljenju, ni oddajala od sebe.
Predniki so imeli navado, da so vsaj enkrat v življenju šli na romanje. In to peš. Iz Žirov so tako hodili na Trsat, Brezje, na Ptujsko Goro. Nazaj so se vračali “pol lažji“, tudi pomirjeni, boljše volje. Micka, dočakala je 104 leta, je živela v bližini ene takšne podružnične cerkve. Njen mož je bil nasilnež, pred njim so ženske, z njegovo mamo vred, velikokrat bežale.
“Kadar je bilo najhuje, sem naskrivaj zavila v cerkev. Tišina in spokojnost, ki sta vladali v njej, sta me pomirili,“ je razlagala novinarjem, ki so jo obiskali ob stoletnici. K notranjemu miru so pomagale tudi butarice. Ne čisto konkretno, temveč posredno: med sekanjem dračja, sredi tišine na obrobju gozda, v samoti, ko ni bilo v bližini nikogar, ki bi motil notranji mir, se je duša ne le pomirila, tudi očistila se je vse navlake, ki se je nabrala v njej.
Po tistem, ko je nepričakovano umrl “naš“ Marjan, sem začela mrzlično iskati nekoga drugega, ki bi mi pomagal pri objavi knjige na Amazonu. Čisto slučajno sem naletela na Petra. Zelo mu je bil podoben. Noben izziv ni bil pretežak zanj. Žal pa je zato, da je lahko imel tudi po dve službi hkrati in zraven še kaj za “vmes“, moral vsaj enkrat letno oditi na “odklop“.
V tišino, najraje v samostan. Včeraj se je poslovil od domačih, kdaj se vrne, ni vedel. Lahko čez mesec dni, lahko kasneje. Mir, ki ga je šel iskat, mora napolniti sleherni kotiček njegove duše. Šele potem se lahko vrne, nič prej.
Zvečer, ko sem razmišljala o pokojnem Marjanu in tudi o Petru, sem večkrat pomislila tudi na mlada leta.
Miru in tišine okoli nas je bilo, kolikor hočeš.
Hrup avtomobila se je slišal le, ko je v vas pripeljal avtobus. Radio so imeli redki. Ko so tisti, ki so ga imeli, ob četrtkih navili narodno glasbo na ves glas, so bili tega vsi veseli. Glasovi zvonov, ki so vabili k maši, so bili kot blagodejne pesmi, ki pobožajo dušo.
Včasih je zalajal kakšen pes, slišalo se je oddaljeno mukanje krav, kokodakanje kokoši, ko so znesla jajca. Rada sem imela zvoke klepanja kose, pa brenčanje čmrljev, jutranje in večerno petje ptic.
Ko je bilo šihta ob dveh konec, so bili ljudje ob treh že na njivi, pri delu v gozdu, na travnikih. Kadar je letalo preletelo nebo, smo se ustavili in prisluhnili. To je bil dogodek, ki je popestril dan!
Seveda ni bilo vse idealno. Marsikje je vladalo nasilje, ženske in otroci so bežali od nasilnežev. Tudi učitelji so radi povzdignili glas, v jezi so metali krede v glavo, butali z glavami trdobučnežev ob steno. Jih zaklepali v shrambe, kjer so imele snažilke vedra in metle. Nasilni so bili tudi nekateri mojstri v fabrikah, delavcem so naredili veliko hudega.
A se je duša, tako pravi Irena, v naravi, kjer ni bilo nasilnih zvokov, ki bi bučali z vseh strani, kljub vsemu vsaj mičkeno odpočila.
Danes komaj še vemo, kako je živeti v takšni tišini. Kotičkov, kjer bi lahko našli mir za dušo, praktično ni več. Kvečjemu v kakšnem samostanu.
Žal pa so postali ljudje prav zaradi pomanjkanja tišine v duši alergični na čisto vse motilce. Na živce jim gredo zvonovi, otroci, ki se žogajo pred blokom. Ponorijo že, če nekdo malo bolj na glas diha zraven njih.
Drži, imamo problem; ne slišimo se. Ali se nočemo slišati?!
V starih časih smo zvečer molili. Priznam, ni mi bilo všeč klečati in žebrati, zdelo se mi je, da bi bilo lepše brati knjigo. A tako je bilo. Ko se spomnim na tiste čase, se mi zdi, da je molitev umirila tudi nas, otroke. Odrasle pa sploh.
Kaj pa danes? Televizija je odprta do “daske“, en otrok ponavlja za kontrolko, drugi na računalniku igra igrice. Na ves glas.
Oče nekaj razlaga, spet na ves glas, po telefonu, mama posluša svojo najljubšo muziko in hkrati podi otroka izpred računalnika v želji, da se za “pet minut“, ki potem običajno trajajo do sredi noči, tja usede še sama.
Se hiša sploh kdaj umiri?
Ko gredo spat, je njihova glava kot po potresu. Danes že otroci jemljejo pomirjevala, da sploh lahko zaspijo.
Koliko jih je, ki začnejo dan z zajtrkom, v miru, v pogovoru?
Življenje je noro hrupno in noro stresno.
Tempo življenja je tak, da si hrup od zunaj podaja roko s hrupom, ki ga nosimo v sebi.
Je tudi zato toliko verbalnega nasilja, ker tega notranjega hrupa nismo sposobni umiriti?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
