“Fašizem”
Preganjavico zdravijo psihiatri, ne volitve /twit/.
Preganjavica je znak duševne bolezni. Nekateri so po naravi bolj sumničavi, nekateri vidijo, čutijo, zaznavajo stvari, ki jih ostali okoli njih ne. Alkohol in marihuana pri taki bolezni nikakor nista v pomoč, sta pa pogosta spremljevalca.
Zadnji dve leti se pri nas veliko govori o fašizmu. Najbolj zabavni so tisti, ki skačejo kot veverice po mestnih ulicah, nosijo transparente ”ubij XX politika”, hkrati pa kričijo, da ta XX politik v državi uvaja fašizem. Človek, ki jih gleda, ne ve, bi se valjal po tleh od smeha ali od žalosti.
Da tja v tri dni, koga ozmerjamo s fašistom, ni od danes. Spominjam se časov, ko smo še zahajali v kinodvorane. Pogosto se je pred blagajno vila dolga vrsta in neštetokrat se je zgodilo, da je vstopnic zmanjkalo tik pred našim nosom.
Fant pri šestnajstih, ki ni skrival razočaranja, je začel nad ubogo blagajničarko kričati, da je to naredila nalašč, da je fašistka in diktatorica. Od nekod se je prikazal upravnik kinodvorane, ga zagrabil, prijel za ušesa in odvlekel na pločnik. Ob prvi priložnosti je mulca zatožil očetu, da je potem še v resnici boleče izkusil, kakšne posledice lahko pusti nekritično zmerjanje z izrazi, za katere revež niti vedel ni, kaj točno pomenijo.
Ko so moji otroci odraščali, je bila moderna beseda ”diktatura”. Slišala sem jo, če so morali iti ob spodobnem času v posteljo, če so morali pri kosilu pojesti tudi tisto, kar jim ni bilo všeč. Sinovi so občutili ”diktaturo”, ko so se lotili tako imenovanih ”ženskih” del v hiši. Nisem jim zamerila, ko so mi očitali, da manjka v moji roki le še bič, pa bi bila podoba ”diktatorja” skoraj popolna.
Danes, ko so odrasli in znajo postoriti marsikaj, česar se ne bi naučili, če bi odraščali v ”demokraciji”, se na račun ”diktature” pogosto smejimo.
Pisatelj Umberto Eco v osebnostno obarvanem eseju o fašizmu, med drugim, zapiše, da je zanj značilen aktivizem, strah pred drugačnim, legitimiranje frustriranosti, obsedenost s teorijo zarote proti nacionalnim interesom, zavist ob bogastvu in moči drugega, selektivni populizem in nasprotovanje »gnili« demokratičnosti in parlamentarizmu.
Moja generacija ima o fašizmu zelo konkretne predstave. Fotografije ljudi, ki vse križem ležijo po tleh, pobiti na grozovit način, so ilustrirale zgodovinske učbenike, hkrati pa postale naše nočne more in se jih vse do danes nisem mogla znebiti.
Žal pa se ne nekoč v Jugi, ne danes v Sloveniji, nismo več kot toliko (če sploh) pogovarjali o fašizmu s komunističnim pridihom.
Če že, se je le šepetalo o zločinih, ki pa so imeli, priznamo ali ne, v sebi zmeraj nek ”pozitiven naboj”.
Šele enkrat po osamosvojitvi sem izvedela, kaj so počeli Rusi med letoma 1929 in 1932 v Ukrajini, ko so na grozovit način pregnali več kot 1,8 milijona kmetov, hkrati pa začeli z nasilno kolektivizacijo. Proizvodnja hrane je strmo padla, oblast je kmetom odvzemala pridelke in živino. Sledila je velika lakota, v kateri je zaradi pomanjkanja hrane umrlo več milijonov ukrajinskih kmetov. Nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Juščenko je dejal, da je holodomor terjal življenja 20 milijonov Ukrajincev.
Koliko, če sploh, smo /ste/ se v šoli in tudi sicer učili o romunskem ”fašizmu”? Bolj malo, kajne? Povprečen državljan danes ve o grozodejstvih, ki jih je počel Ceaușescu manj kot nič. Ste že slišali za njegove politične poskuse, ki bi privedli do znatne rasti prebivalstva? Niste? Kako to? S svojo norostjo je dosegel, da so se ženske množično zatekale v nevarne, smrtonosne splave.
Leta 1982 je Ceaușescu vladi naročil, naj izvozi velik del kmetijske in industrijske proizvodnje države, da bi poplačal domače dolgove. Pomanjkanje, ki je sledilo, je drastično znižalo življenjski standard, kar je privedlo do strožje razdelitve hrane, vode, nafte, toplote, električne energije, zdravil in drugih potrebščin. Ko so decembra 1989 v Temišvaru demonstrirali protivladni protestniki, je Ceaușescu ukazal vojski, naj strelja nanje. Z romunsko revolucijo so državljani strmoglavili komunističnega diktatorja, skupaj z ženo Eleno pa so ju zaradi krivde za genocid nad Romi, obsodili na smrtno kazen in ju na božični dan ubili.
Tudi o komunistično obarvanem ”fašizmu”, ki vlada v Severni Koreji, se ne govori toliko, kot bi se moralo. Pri Svetovnem programu za hrano (WFP) že desetletja opozarjajo, da lakota v državi ogroža več kot polovico od 25,2 milijona ljudi. Družine trpijo zaradi resne nedohranjenosti, na dan jim pripada le 300 gramov hrane. V tej državi še zmeraj izvajajo smrtne kazni, ki lahko doleti tudi tiste, ki tihotapijo gradivo iz tujine. Recimo glasbo.
Podobno usodo doživljajo prebivalci malodane vseh držav, kjer še v 21. stoletju častijo komunizem. Isto sranje kot nekoč fašizem, le drugo pakovanje!
Saj poznate kitajske zgodbe o njihovem popolnem nadzoru državljanov? Kot piše Aljoša Masten na MMC podrobno, brez slabe vesti uveljavljajo prepoznavanja obrazov in hoje. Če je obraz zakrit, se poslužujejo točkovanega ocenjevanja “vedenja” državljanov, ki prinaša privilegije ali, po drugi strani, socialno, včasih pa tudi fizično uničenje.
Ob vsem, kar o teh ”fašizmih” vem in kar lahko preberem, mirno rečem, če je to, kar živimo pri nas, fašizem, potem naj ta traja še dolgo.
Kljub temu pa bi bilo prav, da s to besedo nehamo opletati kar tja v tri dni! Ko in če se bomo poglobili v še kakšen drug ”izem”, bomo lahko – ob primerjavah- začeli bolje ceniti tisto, kar imamo.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
