Zgodba
Spominjam se predavanja na neki srednji šoli. Dva ali trije dijaki so me večkrat prekinjali, češ da oni ”že vedo, da je bilo za mlade včasih bolje poskrbljeno, kot je danes”. Imelo me je, da bi kakšno krepko izrekla na račun njihovih učiteljev (in staršev), ki jim vbijajo v naivne buče takšne norosti, pa sem se, priznam, stežka zadržala.
Nisem si pa mogla kaj, da pa jih v ”prostem” pogovoru ne bi vprašala, kaj bodo v življenju študirali. Ob odgovorih me je zabolelo srce. Če jih ni srečala pamet, potem se je skoraj polovica odločila za različne družboslovne poklice, kar je, prevedeno v vsakdanji jezik, pomenilo, da bodo kot prekarci prej ali slej postali del tiste množice, ki pa res ne bo imela najboljših pogojev za kolikor toliko znosno in človeka vredno življenje.
Ena večjih napak o socializmu, s katerimi danes polnijo glave mladim, je, da je v tistih časih ”država poskrbela za vse”. To je čista laž in res ne vem, zakaj jo tako radi ”negujemo”.
Ne bom začela z generacijo staršev, ki so po vojni ustvarjali prihodnost dobesedno iz nič. O tem, kako so gradili hiše, se izučili za čevljarje, v popoldanskem času pa se prelevili v zidarje, mizarje, električarje, pleskarje in keramičarje, sem pisala v Ogenj, rit in kače niso za igrače. Njihove iskrene zgodbe so dragocen dokument o času, o katerem poznamo veliko ”pravljic” pa bolj malo pravih resnic.
Da ne bo pomote: seveda so tudi ”nekoč” živeli posamezniki, ki jim zaradi različnih razlogov ni bilo hudega! A v okoljih izven Ljubljane so bili takšni redkejši kot bele vrane!
Spominjam se Janezove zgodbe. Rodil se je leta 1955, njegov oče je bil kovač, mama je pospravljala v osnovni šoli, po potrebi je bila tudi kuharica in bolničarka. Doma je sedem fantov odraščalo, kot so vedeli in znali. Boj za preživetje je bil krut. Janez je ponavljal dva razreda, pa se ni dosti žrl zaradi tega. Kljub temu se je, že skoraj šestnajstleten, vpisal na srednjo šolo. Njegovi starši so zagnali vik in krik, pomagali so jim tudi učitelji. Oboji so trdili, da ”serje višje, kot ima rit”, da ga bo domišljavost še drago stala. A se ni dal pregovoriti! V Ljubljano je odšel z raztrgano aktovko, ki jo je podedoval od starejšega brata v prvem razredu, v njej pa je bil zvezek, nalivnik in svinčnik, zraven pa še dvoje gat in ena spodnja majica. Vsa ostala oblačila je imel na sebi.
Pisalo se je leto 1971. Skromno sobico je po posredovanju župnika dobil pri nekem starejšem paru v bližini nekdanjega kina Vič. Preden je odšel v šolo, jima je zakuril v gašperčku, kuhinji, med poukom (obiskoval je bližnjo srednjo šolo) je na hitro prišel pogledat, da ogenj ja ni pogorel. Drva je cepil sproti, ker ni bilo prostora za shrambo večjih količin. Ko so bližnji stanovalci videli, kako priden je, so ga za skromno plačilo prosili, naj pomaga tudi njim. Najteže je bilo ob sobotah. Med poukom je pogosto zaspal, kajti že v petek je začel ”službo” nočnega čuvaja. S prvim zaslužkom si je kupil nove gate. A ker mu je bilo nerodno vprašati prodajalko za pravo številko, si je kupil vsaj za dve številki prevelike.
Sošolci so mu rekli ”Brzinca”, ker ni bil nikoli pri miru. V tretjem letniku mu je uspelo dobiti štipendijo. Mislil je, da je na konju! Lahko si je kupil nove čevlje, na kar je bil zelo ponosen!
Na maturi je bil med najboljšimi, na fakulteti prav tako! Preživljal se je z inštrukcijami. Ker je bil navajen skromnosti, si je lahko kmalu kupil starega fička. Z dekletom se je vsak konec tedna vračal k njenim, kjer sta pomagala na kmetiji. Ko je moral po diplomi v vojsko v Kavadarce, bogu za hrbet, je od vojaške ”plače” pošiljal nekaj denarja še dekletu.
Leta 1980, ko je prišel od vojakov, ni dobil službe. Še zmeraj se je preživljal z inštrukcijami. Ob pomoči profesorja, ki se je zavzel zanj, mu je končno uspelo, da si je našel zaposlitev. Zelo si je želel, da bi se vrnil v domač kraj, a so se tisti, ki so samoupravljali s tovarno, iz njegove želje le norčevali. Zanje je bil le en zmešan kovačev sin, ki je ”višje sral, kot je imel rit”.
Z ženo sta še po poroki živela vsak na svojem; ona pri teti, on pri starčkih na Viču. Potem pa se jima le nasmehne sreča: ta dva starčka sta poznala gospoda, ki je prodajal starejšo hišo. Dotrajano, brez kopalnice, brez stranišča. A sta jo kupila s pomočjo izposojenega denarja in se šestnajst mesecev po poroki vselila vanjo. V hipni vznesenosti sta se odločila, da bosta naredila nadomestno hišo. Sledili so leta mukotrpnega varčevanja. Janez se je v popoldanskih urah spremenil v zidarja. Vse, do podstrehe, je pozidal sam, nekaj prijateljev mu je priskočilo na pomoč le pri betonski plošči.
Kljub težavam, s katerimi sta se z ženo spopadala, je ohranjal vedrino, dobro voljo. Ob četrtkih je obiskoval pevske vaje, kjer je sopevce zabaval s šalami, ki jih je stresal iz rokava. Če ga ne bi tako dobro poznali, bi verjeli, da na tem božjem svetu nima enega samega problema!
Seveda je z leti postal ne le zelo cenjen strokovnjak, tudi zelo uspešen. A nikoli ni pozabil na aktovko, v kateri je imel zgolj gate, majico, zvezek, nalivnik in svinčnik. Ko svojo zgodbo pripoveduje mladim generacijam, ki jim včasih predava, mu ne verjamejo. Kar je razumljivo; če delaš problem iz tega, ker moraš zjutraj namesto ob osmih vstati ob šestih, Janeza ne boš nikoli razumel.
”Enkrat samkrat nisem pomislil, da so mi starši kaj dolžni, da mi je država kaj dolžna! Tudi zato očetu nisem nikoli zameril, ker mi ni pomagal, ko sem šel v svet. Da študiram, je bila moja odločitev, ne njegova! Ko danes poslušam mlade, kaj bi vse radi imeli, mi ni vseeno. Kdo jim je opral možgane, da se brez dela, požrtvovalnosti, truda in odrekanja kam pride? Jaz ne! Samo skrajno bogati lahko otroku nudijo vse, pa še ti delajo veliko napako, če to počnejo! ” je dejal na enem od najinih srečanj Janez.
Boste rekli, čakaj malo, a danes nam boš povedala le zgodbo? Ja, točno to! Pa veste, zakaj? Zato ker menim, da se prav iz zgodb največ naučimo o življenju, ki ga živimo!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.