Borba z mlini na veter?
Odkar je Putin napadel Ukrajino, pogosto razmišljam, kako je to mogoče. Sredi civilizacije, sredi Evrope 21. stoletja! Nekako sem bila prepričana, da se je človeštvo, na splošno, iz preteklosti kaj naučilo, pa se očitno ni nič. Čisto nič. Ko se človek spremeni v drhal, se obnaša kot drhal – kljub najnovejšemu pametnemu telefonu v žepu!
Kako je mogoče, da lahko čisto običajno človeško bitje v trenutku, ko dobi ”zeleno luč”, postane barbar, kakršni so pustošili po naših krajih pred tisočletji? Mar kljub dosežkom, pod katere se je človeštvo podpisalo, v nas še zmeraj tiči pradavna zver, pa če se še tako tolažimo, da to ni res?
Kako je mogoče, da narod, ki se lahko upravičeno pohvali s pisatelji, kot so bili Aleksander Sergejevič Puškin, Aleksander Solženicin, Aleksej Konstantinovič Tolstoj, Aleksej Viktorovič Ivanov, Anton Pavlovič Čehov, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Maksim Gorki, Mihail Aleksandrovič Šolohov, Mihail Jurjevič Lermontov in številni drugi, ki so se neminljivo zapisali v literarno zgodovino, počne v 21. stoletju grozodejstva, ki jih je nemogoče dojeti tako z razumom kot z dušo?
V imenu česa? Koga? Zakaj? Na kakšen način si lastijo to pravico? Res vidijo v svojem predsedniku Boga, ki ga je treba ubogati na besedo?
Pravijo, da so za grozote na bojiščih posredno odgovorni tudi poslušni mediji in ruska pravoslavna cerkev. Kako je mogoče, da verski predstavniki, ki po eni strani učijo vernike zapovedi, ki jih je Gospod dal ljudem po svojem izbrancu in preroku Mojzesu na gori Sinaj (2 Mz 20,2-17): Ne ubijaj. Ne delaj prešuštva. Ne kradi, po drugi strani- z božjim blagoslovom- pošiljajo vojake v Ukrajino?
Sprevrženo do konca!
V teh dneh se pogosto sprašujem, kakšen je ruski šolski sistem. Kaj otroke učijo o preteklosti, o komunizmu, Stalinu, Leninu in podobnih tičih, ki so krivi za milijone žrtev med in po drugi svetovni vojni? Bojim se in to zelo, da resnico močno prilagajajo trenutnim potrebam človeka, ki misli, da je nedotakljiv.
A če smo pravični, se moramo osredotočiti tudi na lasten prag!
Za leta, ki sem jih preživela v času nekdanje Jugoslavije, je bil značilen predvsem molk. Že zelo zgodaj smo se mi, ki smo bili drugorazredni, naučili, da je treba o nekaterih stvareh pač molčati. Hočeš-nočeš. No, med nami so bili tudi takšni, ki so izkoristili priložnost in se prodali, pa ne zato, ker bi verjeli v svetle ideale ZK, temveč zato, da so lahko dobili službo, ki so si jo želeli.
Ob večjih praznikih, denimo ob veliki noči in Božiču, so molčali tudi zvonovi. Ni bilo želeno, da bi vernike vabili v cerkvene hrame. Spominjam se Ceneta, ki se je v treznem stanju rad trkal po prsih in se hvalil s svojimi junaškimi NOB dejanji, a vse drugače je bilo, ko je bil na smrt pijan; takrat so ga preganjali duhovi ljudi, ki jih je v svoji izrojeni likvidatorski strasti pobijal tudi sam.
V letih, ko sem zbirala zgodbe, sem slišala veliko herojskih in junaških. Do osamosvojitve so se nekateri pripovedovalci radi hvalili, češ ”pobijali smo jih kot zajce, pa še premalo”, kasneje, ko smo se znašli v demokraciji, pa so me celo prosili, naj pozabim, kar sem slišala.
Ne mine dan, da se ne bi iskreno in od srca zahvaljevala usodi, da mi je naklonila to milost, da sem se o ljudeh, tudi o tistih, z najnižjimi strastmi, ki se porajajo na dnu izrojene človekove duše, učila iz usod, ki mi jih je bilo dano poslušati. Spremenile so me do te mere, da bom do konca življenja ostala ”nejeverni Tomaž”.
Kar obstaja človeštvo, velja, da je treba pri stvareh, ki so nam nerazumljive, slediti denarju. Ja, denarju, ne samo idealom, morali ter političnemu prepričanju!
So v Sloveniji postale grožnje s smrtjo legitimne leta 2016, ko je seja Programskega sveta RTV Slovenija potekala pod transparentom ”smrt janšizmu”? Nihče jih ni obsodil, ne sodna veja oblasti ne mediji, ne tako imenovano ”ljudstvo”.
Mislim, da je tudi Rado Pezdir čisto brez potrebe raziskoval ozadja tako imenovane Vzporedne države. Njegovo pisanje Slovenci tako in tako ignorirajo in ne jemljejo resno. Zelena luč, ki je zagotovila, da grožnje s smrtjo ne bodo kaznovane, še zmeraj sveti tudi za druge pregrehe! Še več: kaže celo, da ji sledi vedno več državljanov, ki bodo ”vzporedno državo in njene predstavnike” ponovno izvolili v parlament. Takšen narod si pa res ne zasluži lepšega jutri …
V slovenski različici putinizma je vse dovoljeno. Z lahkoto toleriramo, da tisti, ki bi radi ponovno vladali, vse, ki jim niso po volji, zmerjajo s fašisti. Nekaj grenkega se mi nabira v grlu, hkrati pa se tolažim, da bo še dobro, če bo ostalo le pri besedah …
Golob nam je te dni natrosil peska v oči, češ da so mu na neki avstrijski banki sredi Romunije ukradli identiteto. Takole bom rekla: a je kakšna šansa, da tudi meni na Fursu najdejo račun z ukradeno identiteto magari na Aljaski, z vsaj 10.000.000 evri? Takoj jutri sedem na letalo in ga izpraznim, obljubim pa, da ob vrnitvi častim vse svoje bralce …
Po pravici povem, političnih, predvolilnih soočenj ne gledam. Niso za moje živce. Pogledam si le najbolj izstopajoče ”cvetke”. Če sem prav razumela to, kar je bilo iz opozicije povedano do zdaj; če pridejo na oblast, bodo uvedli višje davke in diktaturo ulice ter legalizirali marihuano. Hkrati bodo ponovno vrnili tovarne delavcem. Vtaknili se bodo tudi v plače v zasebnem sektorju. Vladno strategijo pa bodo pisali NVO-ji. Če sem prav razumela tudi Goloba, ga mikajo prihranki Slovencev na bankah … Pestro!
Pri stranki SD pa so preko svojega člana Koprivca prosili novinarje, naj še ”par dni potrpijo”, ker bodo oni potem storili vse, da bo spet ”po starem”. Po naše! Kar verjetno drži, saj je tudi Golob obljubil, da bo najprej ukinil medije, ki mu niso po godu. Lepo.
Če bo res vse po njihovem, se bom pri 70-ih ponovno vrnila v politične razmere svoje mladosti. Komaj čakam, hahaha, hkrati pa zavidam mladim, ki bodo iz takšne vukojebine po hitrem postopku migrirali.
Da bi se borili z mlini na veter? Žal Ukrajincem po borbenosti, po tem, da bi se plebiscitarno zavedali, kaj je prav in kaj ni, se bojim, ne sežemo niti do kolen.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
