milena_miklavcic_petpredpeto

Kar smo sejali, to žanjemo

Dan po volitvah je za marsikoga zelo stresen. Za nekatere zato, ker še zmeraj slavijo, pa jih rahlo boli glava zaradi popitega šampanjca, za druge pa zaradi razočaranja.

Morda bi se za trenutek ustavila prav pri slednjih.

Pregovor pravi, da je vsak svoje sreče kovač. Tudi narod. Dovolj sem že stara, dovolj sem že videla, da lahko z vso gotovostjo trdim, da si tako imenovana ”leva stran” slovenskega naroda, to srečo zna izjemno dobro kovati. Znajo stopiti skupaj, za skupne koristi hitro najdejo soglasje. Če na tej poti ne gre zlepa, se do cilja odpravijo zgrda. Recimo na kolesih. Ne ustavijo se pred nobeno oviro, gredo tudi preko trupel, če je treba. Kadar se odločijo za demonstracije, se jih zbere več deset tisoč. Čutijo medsebojno pripadnost, vsi za enega, eden za vse.

Kaj pa tako imenovana desnica? Ta je že od pamtiveka razklana, vzgojena v mantri: molči in delaj. Ne izpostavljaj se, bodi tiho, da se komu ne zameriš. Skloni glavo in nastavi hrbet. Ubogaj, kar ti rečejo.

Nimajo navade protestirati, že misel, da bi vsak petek kolesarili, jim je groteskna. Kdo bo pa delal? Lepo vas prosim! Raje se vderejo v tla od sramu, kot da bi se javno izpostavljali ali – bognedaj- na glas povedali, česa si želijo.

Enkrat samkrat so glasovali po vesti. Odločno in vzneseno: ob plebiscitu. Krila, na katerih so ponosno in veselo zajadrali v samostojno državo, so si, in to kar sami, zelo hitro postrigli.

Saj še niste pozabili? Na volitvah za predsednika predsedstva so leta 1990 kandidirali Marko Demšar (s podporo Zveze socialistične mladine Slovenije), Jože Pučnik (s podporo Demosa), Milan Kučan (s podporo Zveze komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove in Socialistične stranke Slovenije, ki je nastala iz Socialistične zveze delovnega ljudstva) in Ivan Kramberger (s podporo Domovinske narodne stranke).

In kaj so Slovenci naredili? Zavrgli so Jožeta Pučnika! Še celo mam’ce, ki so šle od maše, so s solzami v očeh volile Milana Kučana, ker je tako lep in lepo govori. Odkrito priznam, da sem takrat prvič in zadnjič ostala brez besed. Preprosto rečeno; nisem mogla razumeti. Potem sem se sprijaznila, da takšni na desni so. Brez hrbtenice. Večni jamrovci.

Po tridesetih letih je danes v Sloveniji več ”miselne Jugoslavije”, kot jo je kdaj koli bilo. Domoljubov je iz dneva dan manj tudi zato, ker ne živijo večno, njihovi potomci pa so postali kar se da pragmatični.

Pogosto me – in to zelo zaskrbljeno – sprašujejo, kako si upam izražati svoje bolj kot ne ”desno” mnenje.

”Mar ne veš, da knjige kupujejo in berejo bolj levi? Desni ne berejo toliko,” mi govorijo.  Morda imajo prav, morda ne, kdo ve?

A če sklepam po tem, da moji facebook prijatelji objave, da sem izdala kakšno knjigo, komaj opazijo, imajo verjetno prav.

Kljub temu vas vprašam: naj na račun koristi (beri: večje prodaje knjig) zatajim sebe, svoje misli, tudi ljubezen do domovine?
Bi res to želeli od mene?
Ker če bi, potem jaz ne bi bila jaz. Bila bi prodana duša. Tega pa nočem! Prepričana sem, da bi imeli tisti, ki jih cenim, zoprn občutek, če bi vedeli, da se obračam po vetru.

Zavedati se moramo, da je v politiki enako kot v vsakdanjem življenju. Težko vplivamo na otrokovo odločitev, če se zaljubi v napačnega partnerja. Takšnih zgodb je na tisoče … Lahko jih preberete v moji trilogiji, sem in tja delujejo zdravilno.

Tudi odločitve volivcev je včasih težko razumeti, kljub temu pa jih moramo sprejeti in spoštovati.

Zelo bi si želela, da občutek razočaranja, morda tudi jeze in žalosti pri tako imenovanih ”poražencih” mine čim prej. Različno misleči bomo morali še naprej živeti pod skupnim dežnikom. Še naprej se bomo družili med seboj, naši otroci se bodo zaljubljali, skupaj žurirali, si ustvarjali lepši jutri.

Tisti pa, ki si želijo, da bi bilo kaj drugače, morajo začeti pometati pred lastnim pragom. Verjemite, še Bog ne mara takšnih – ves čas sklonjenih, ki samo čakajo, da bo naredil odločilne korake namesto njih!

Treba se je tudi vprašati, kdo naše otroke uči domoljubja; mi sami, ulica, šola ali mediji? Kdo seje vrednote v otrokovo dušo? Kakšne so te vrednote?

In ne nazadnje, vsi, ki ste te dni razočarani, poglejte se v ogledalo. Morda vam bo odgovorilo na še eno vprašanje: sem v preteklih letih dovolj zravnal hrbet, da bi bilo kaj drugače?

Veste, kar smo posejali, to žanjemo. In čisto nič drugega.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh