Deskanje

Pred vami je moje peto po abecednem vrstnem redu zapisano razpredanje o športu. Deskanje na vodi in tudi deskanje na snegu. Hm, obe različici športa poznam. Vizuelno. Ko sem se kje na obali prepustil počitku in zrl proti morju, kjer so nekateri bolj ali manj uspešno lovili ravnotežje na deski. Taki in drugačni. To ni zame, ki sem z ravnotežjem bolj na vi. Ali pa sem si kdaj na smučišču vzel trenutek za počitek, si naročil kavico in se zazrl proti tistim, ki so se po strmini spuščali na deski. Ker sam bolj prisegam na dve smučki in mi ena (deska) daje premalo svobode, še vedno ostajam na klasičnih alpskih smučeh. No, vmes so prišla leta in sem našel svojo zimsko ljubezen v tekaških smučeh. Neroden kot sem, sem verjetno prava paša za oči, a kaj bi to, ko pa tako neizmerno rad tečem. S smučmi ali brez njih. Prej sem nekaj pleteničil o svobodi. Menda so deskarji svobodoljubni ljudje. OK. Lahko, da so, ampak da bi imel sam privezani (pripeti, pravzaprav) obe nogi na eno smučko, torej desko, zame ni svoboda. A nič ne de, vsak si svobodo zamišlja in predstavlja po svoje. Eni po Golobovo, drugi po Janševo. Jaz pa vedno po svoje.

Z deskanjem sem se v resnici spoznaval že več kot pol stoletja nazaj. Ko še nisem opazil kje kakšnega deskanja na snegu, niti ne na morju. Razen v kakšnem ameriškem filmu. Ampak naša deska je bila drugačna. Mislim, da smo otroci v Politikinem Zabavniku z očmi požirali v reviji objavljen strip, kjer so mulci po zraku (tik nad tlemi) premagovali razdalje na nekakšnih kratkih deskah. Niti sanjalo se mi ni takrat, da so to nekakšne rolke. Uf, kako zavzeto in spretno so se pomikali po velemestu in se podili za raznimi lopovi, ki so meščanom povzročali težave. To nam je dalo misliti. Kajti tudi pri nas jih je bilo nekaj. Lopovov. Mi pa smo vsi bili bolj kot ne žandarji. Saj poznate tisto igri Lopovi in žandarji. Ali Nemci in partizani. Težava je bila v tem, ker se nikoli nismo uspeli dogovoriti, kdo bodo Nemci ali lopovi. Itak, da smo vsi želeli biti partizani in žandarji.

Blizu nas je takrat živel sosed, ki smo mu rekli stric Podjed. Vojno je preživel v enem od nacističnih koncentracijskih taborišč. V svoji garaži, kjer je imel en čuden avto, ki so se mu vrata odpirala tam, kjer je volan, je imel vse, kar si v danem trenutku iskal. Obrabljene gume, vijake, kroglične ležaje, ki smo jim rekli logarji in še marsikaj, kar nam je občasno prišlo prav. Če nihče drug ni hotel, nam je on vedno priskočil na pomoč. Tistega dne smo pri njem iskali logarje. Za naš preizkus smo potrebovali štiri. Vsak štiri. Če se je le dalo, enake velikosti. Seveda smo jih našli. Tudi nekaj žebljev in vijakov. Doma v naši drvarnici smo našli še eno prav lepo obdelano desko, ne predolgo, tam okoli 70 cm je merila in bila debela poldrugi centimeter ter  široka dvajset centimetrov. Kot nalašč za našo desko, kakršno smo videli v stripu. Ker sta bili zraven položeni še dve, smo si še z njima postregli. Resda sta bili na koncu nikakor pravokotno odrezani ampak na okroglo, a kaj bi to. Malo se nam je sicer že svitalo, zakaj sploh so te deske namenjene. Te naše slutnje so se kmalu potrdile, ko smo naš končni izdelek ponosno pokazali staršem. V prvem hipu so bili na nas ponosni, češ, kako smo iznajdljivi, ko pa so opazili, da so deske naših izdelkov njim nekam znane, je njihov ponosen pogled zamenjala jeza. Kajti uničili smo jim deske, ki so služile za kislo zelje. V tistih časih smo sami pripravljali kislo zelje, ga najprej naribali, dali v čebre in vse skupaj pregnetli tako, da smo z opranimi nogami stopicali po njem. Nakar so naši starši zelje pokrili z deskami (temi, ki smo jih mi uporabili za našo rolko) in jih obtežili z velikimi kamni. Toliko, da je tekočina deske prekrila. Hm, saj se nam je zdelo, da malce smrdijo po kislem zelju, a smo verjetno menili, da si kdo že dolgo ni zamenjal nogavice.

Seveda pa naše deske ali doma izdelane rolke niso bile bog ve kaj. Še zdaleč ne podobne onim iz stripa. Niti malo niso letele nad asfaltom, ki ga takrat pri nas v Kisovcu niti ni bilo na vseh cestah. Na naši, ki je šla mimo naše rudarske hiše, je bil na srečo že nekaj let. Leteli smo pa mi. Po zraku, ko smo z našimi deskami na logar pogon naleteli na  kakšen poškodovan  del (beri luknjo) v asfaltu. Kako je prileteti na trdo črno sivo zmes in po njej še podrsati, sploh poleti, ko smo vsi nosili kratke hlače, verjetno ni potrebno kaj dosti poudarjati. Pogosto pa se je zgodilo, da so nam med vožnjo že po nekaj metrih odpadli ali se sneli logarji, ki so bili nameščeni na leskove palice. Ki smo jih z noži, ki so bili sestavni del naše vsakodnevne opreme, odrezali na bližnjem griči, kjer smo vsako leto postavili kres in drugo jutro v žerjavici, v kateri so bili tudi ostanki avtomobilskih gum, pekli krompir. Ne vem, ali je bil črn od ognja ali od gum. Pojedli smo ga pa vseeno.  Leskove palice ali količki (še boljše, če sta bila količka iz bolj trdega drena) so morali biti  dovolj debeli, da smo lahko nanje namestili (rekli smo nabili) logarje. A na asfaltu, ko se vse trese, se je vse skupaj hitro zrahljalo. Nekateri bolj iznajdljivi s(m)o logarje zavarovali tako, da smo na zunanji del zabili žebelj (cvek, smo mi rekli), ki je služil kot nekakšno varovalo, da logar ni zlezel s količka,  a tudi to kaj dosti ni pomagalo. “Zeljno“ desko ali našo doma narejeno rolko, smo dali pod pazduho in se odpravili na zgornji del asfaltne ceste. Potem smo jo položili na tla in se nanjo usedli (rajši kot da bi stali). Povedati še moram, da sta bila na desko pritrjena (privijačeni ali zabiti z žebljem) dva leskova količka. Na vsaki strani količka, nekaj centimetrov ob deski, je bil nameščen logar. Z nogami smo se pognali in že se je začel vratolomni spust v dolino. No, ja, le srečneži so uspeli brez poškodb pripeljati ali pridrsati do cilja. A tudi slednji so morali potem desko vzeti v remont in jo znova na novo pripraviti na nove dogodivščine. Dokler  nismo spet kje slišali za kakšen nov šport.

Mirne vesti lahko zapišem, da smo bili ravno mi prvi deskarji, prve medalje na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah in slavo pa so poželi dolga desetletja kasneje naši nasledniki: Žan Košir, Tim Mastnak, Gloria Kotnik, Dejan Košir in mnogi drugi.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.