Resničnostni šovi, ko nismo več gledalci, temveč glavni igralci

milena_miklavcic_petpredpeto

Mi, ki smo malo starejši, se še spomnimo nekaterih kultnih Tv serij, ki so mnogim ostale v trajnem spominu: mestece Peyton, Bolnišnico na koncu mesta, Santa Barbaro, Sužnja Isaure, Sex v mestu, Gozdarska hiša Falkenau, Gorski zdravnik …

Da podobnih nadaljevank, ki danes, ta trenutek privabljajo množice pred TV ekrane, niti ne naštevam.

Pravijo, da so nadaljevanke tipa Sex v mestu vplivale zlasti na žensko populacijo. Tako pri modi, odnosu do seksa, partnerstva in prijateljic. Mnoge gledalke so se začele zgledovati po svojih priljubljenih igralkah.

Najbolj mi je ostala v spominu Esmeralda. Ogledala sem si le nekaj prvih nadaljevank, potem pa mi je postalo dolgočasno.

Posnetih je bilo kar 137 delov, lahko si samo predstavljate, koliko ur dneva (nekateri so gledali tudi ponovitve ponovitev), je ta mehiška nadaljevanka, posneta tam okoli leta 1997, ”ukradla” tudi našim gledalcem!

Takrat sem bila še veliko na terenu. Za srečanja sem se morala s svojimi sogovornicami, hočeš nočeš, usklajevati. Esmeralda je krojila ure, ki so mi ga namenjale. 

Ravno v času, ko je leta 1999 glavna igralka Leticia Calderón postala tudi kraljica slovenskih src, sem v nedeljskem radijskem popoldnevu gostila takrat zelo znanega oblikovalca TV reklam.

Želela sem ga spoznati tudi zato, ker so napev iz ene njegovih reklam moji otroci momljali še potem, ko so zlezli v posteljo. Beseda je dala besedo, vprašala sem ga, kaj meni o množici oboževalcev, ki so Esmeraldo pričakali od Ljubljane Bleda do Portoroža, ona pa jim je v slovenski narodni noši odgovarjala ”rada vas imam”.

Spominjam se, da mi je odgovoril: ”To je samomor zdrave pameti.”

Začudeno sem ga pogledala, ker sem od njega pričakovala vse kaj drugega, le teh misli ne.

Kasneje mi je ”po kmečko” razložil, kako vplivajo reklamna sporočila na človekove možgane. Pa o tem, da ima svetovna reklamna industrija v svojih vrstah trume psihologov, ki točno vedo, na katero struno uporabnikov je treba ”zaigrati”.

Bilo je zastrašujoče!

Podrobnosti pogovora se po toliko letih ne spomnim več, vem pa, da sem bila pozorna še na nekaj.

Vprašal me je, bi še kdaj obiskala gostilno, za katero je nekdo, ki je medijsko znan in pomemben, dejal, da je ”slišal, da kuhar prej, preden prinesejo juho na mizo, pljune vanjo”. 

Zelo sem se strinjala, da bi takšna gostilna že po enem tednu ali še prej za vekomaj zaprla svoja vrata.

Se spomnite Gorskega zdravnika? Ko so trume romale v njegove kraje, z zdravniškimi izvidi v torbici, da ga poprosijo za mnenje?

Mnogi so se ob tej novici od srca smejali, pa bi se morali v bistvu zaskrbljeno razjokati. Takšna ”vodljivost” čisto običajnih ljudi je strah vzbujajoča!

Tudi ob Gorskem zdravniku, ki sicer spet prihaja na male ekrane, se je ponovno izkazalo, kako lahek plen za manipulacijo  je človeški um!

Danes je TV skoraj v vsaki hiši odprta malodane noč in dan. Ogromno (na srečo ne vsi) državljanov, ko pridejo domov iz službe, da o onih, ki so upokojeni ali so doma iz drugih razlogov, ne počne drugega, kot da gledajo takšne in podobne ”sulejmane”.

Mimogrede jim te-iste televizije postrežejo še z ”reklamnimi sporočili”, kje lahko kupijo stvari 10 % ceneje, kje se odpira nova trgovina. Ali pa jim, ne da bi opzili, perejo možgane, kdo od politikov je vreden greha in kdo ne.

Potem jih priklenejo nase še s šovi ala ”kmetija” in zasvojenost se, ne da bi uporabniki slutili, nevarno približa meji uživanja heroina.

Niti opazijo ne, da kimajo, ko jim tudi med všečno glasbo povedo, kdo od politikov je vreden njihove pozornosti, in kdo prezira in sovraštva.

Z manipulacijo potem ustvarijo množico opranih glav, ki sledi točno temu, za kar so bili oni, ki so ustvarili ”reklamna politična sporočila” tudi plačani.

Verjemite, kreatorji le-teh so pravi mojstri svoje obrti!

Ljudje se že dolgo več ne zavedamo, kako odlično manipulirajo z nami.

Ena takšnih najbolj očitnih manipulacij je bila, da so večino prepričali, da zadnji dve leti nismo imeli svobode.

Te isti tudi verjamejo, da so Pezdirjevi ”Vzporedni mehanizmi” ena velika laž.

Verjamejo, da zunaj dežuje, čeravno lahko skozi okno vidijo, da sije sonce.

Verjamejo celo takšni, ki Esmeralde ne bi nikoli gledali!

Kakšna bo naša prihodnost, pa ne le slovenska, tudi siceršnja- če lahko tako zlahka upravljajo naše misli in življenja?

Bi razmišljali drugače, če vsaj kakšen mesec ne bi odprli televizije? Če ne bi brali pogrošnih medijev, čekirali družabnih omrežjih?

Bi se streznili?

Težko. Bojim se, da smo zamudili zadnji vlak v lepšo prihodnost. In kot je napisal Tomaž Štih: ”Nadzirajo sodišča, nadzirajo zakonodajno in izvršno oblast in nadzirajo medije.”

Zadnji naj ugasne luč.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh