Brez muje se še čevelj ne obuje
V Nedelu, 8. maja, smo lahko prebrali intervju z Bojano, mojo nekdanjo kolegico z radia Sora in njenim Tomom Križnarjem. V oči mi je pa padel že naslov: ”Tam, kjer se udobje konča, se življenje začne”.
S temi besedami se zelo strinjam. Malo spominjajo na pregovor: ”Brez muje se še čevelj ne obuje”. V podobnem predalu bi lahko našli tudi znani citat: ”Težki časi ustvarijo močne ljudi. Močni ljudje ustvarijo dobre čase. Dobri časi ustvarijo šibke ljudi in ti ustvarijo težke čase.” Pod njim se je podpisal G. Michael Hopf, priljubljeni ameriški pisatelj, skozi zgodovino pa se je že neštetokrat izkazal za resničnega.
Družba, v kateri živimo, je na splošno zelo razvajena. Nič se več ”ne splača”, vse bi radi imeli, če pa to ne, pa vsaj kupili z denarjem, ki bi ga jemali iz vreče brez dna.
Prisegamo na žur, vse naj bo na izi, država pa naj poskrbi, da nam bo fajn. Če družba tega ne stori takoj, jo je treba zrušiti in pripeljati drugo, ki bo bolj dovzetna za uresničevanje želja.
Včeraj sem po srečanju z dvema gospema v slaščičarni Maxija, govorila še z Natalijo, ki je v Slovenijo pribežala s tremi otroki iz Ukrajine. Samo eden je njene krvi, dva sta od prijateljice, ki ni mogla na pot. Mož, sinova in zet so na bojiščih.
Ko sem jo vprašala, kako ji je pri nas všeč, je rekla, da zelo, le ”ljudje ne razumejo, kako je v Ukrajini.”
Prav zoprno se počutim, ko pomislim na zadnjo anketo Eurostata: Slovenci smo na zadnjem mestu v Evropski uniji glede zanimanja za dogajanje v Ukrajini. Vsak četrti Slovenec meni, da Ukrajina ni del evropske družine. 13 odstotkov Slovencev pa meni, da je celotna odgovornost za vojno na strani drugih držav in ne Rusije. Podatki nas uvrščajo med najbolj rusofilske države znotraj Evropske unije. Kremlju bolj od Slovencev verjamejo le še Ciprčani, Bolgari in Grki.
Pogosto se sprašujem, zakaj nas ni nihče pripravil na to, da med in mleko ne bosta tekla večno. Veliko napako smo naredili tudi starši, saj smo povojne generacije razvajali in jih prepričevali, da je treba le iti v šolo, pa jim ne bo ”treba delat”.
Pred dnevi so v enem od medijev objavili članek o razmerah v nekem centru za tujce. Zgražali so se nad plesnijo in umazanijo, v kateri morajo fantje živeti.
Ob branju sem se spomnila, kakšni so bili leta 1966 prostori v starem DAČ-u, na Poljanski! V sobi je bilo 14 postelj, peči ni bilo mogoče zakurit, ker nismo imele suhih drv, skozi vegasta in polomljena okna je pihalo in pozimi neslo v sobo sneg, vrata so se ob vetru (prepihu) odpirala … Same smo lovile miši, denimo.
Mar ne bi tudi ti fantje, če niso zadovoljni, vzeli v roke cunje in metle in počedili za seboj? Pa prosili za ajmar z apnom, da prepleskajo stene? Če smo me v Daču lahko, bodo še oni.
Zadnje čase je ena bolj priljubljenih psovk tudi fašist. V trenutku, ko nekdo opleta z njo, se spomnim, da to – isto besedo uporablja Putin, ko govori o Ukrajini. Zato so pri meni vsi, ki druge zmerjajo s fašisti, v istem predalu kot Putin. Pa upam, da jih vrag pocitra.
Po družabnih omrežjih je zaokrožil posnetek, Tomaža Gorca – popotnika, blogerja in fotografa. V njem je potožil, kakšnih neprimernih opazk in komentarjev je bil deležen, ko je objavil, da v Ukrajino pelje hrano. Nisem jih brala, a če je to res, smo, s težkim srcem to napišem, Slovenci mentalno pohabljen narod. Lažje pa razumem, zakaj nas domači strici s takšno lahkoto vrtijo na ražnju …
V soboto, 7. maja, nekaj po 21. uri, je nek moški kljub veljavnemu ukrepu prepovedi približevanja, poskušal umoriti svojo nekdanjo partnerico. Hudo poškodovano žensko so z reševalnim vozilom odpeljali v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec, kjer je kasneje umrla.
Ne vem, kako je drugje po svetu, a družinsko nasilje rešujemo na napačnem koncu. Namesto da bi iz družine odstranili nasilneža, ga kaznovali z dolgoletno zaporno kaznijo, kasneje pa bi mu tudi s pomočjo posebne zapestnice onemogočili, da bi se svojim žrtvam še kdaj približal, smo ustanovili varne hiše, različne inštitute, ki pomagajo žrtvam. Pogosto je ta pomoč le kaplja v morje. Nasilneži imajo vso pravico, da se gibljejo, kjer jim pade na pamet in še naprej maltretirajo svoje žrtve. Vsako leto imamo po več umorov, tudi po deset. V bistvu jih ne bi smelo biti, če bi, seveda, naredili vse, da nasilneže doleti tisto, kar jih mora!
“Kolikor bolj je hlapec hlapčevski, toliko bolj gosposki je gospod.” (Ivan Cankar)
Na današnji dan pred 146 leti se je rodil Ivan Cankar. Še danes ne vemo točno, kdo mu je izdatno pomagal, da je odšel na drugi svet.
Janez Pogorelec je twitnil: ”Naš problem je, da drug pri drugem ne iščemo vrlin, ampak šibkosti, da ne tekmujemo v dobrem, ampak v tem, kako drug drugega onemogočiti.
In to je največji problem nas Slovencev, niti nataliteta ni večji … Priznati nasprotniku, da je nekaj naredil dobro, je temelj našega sožitja.”
Naj gredo njegove besede iz človekovih ust v božja ušesa!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
