Kdo je kriv?
Ena od prastarih slovenskih modrosti pravi: ”Vsak raj ima svojo kačo.”
Kako si jo lahko, v povezavi z realnim življenjem, ki ga živimo, razlagamo? Morda tako, da si priznamo, da vsaka, tudi navidezna popolnost, v sebi skriva kakšno senco? Se vam ne zdi, da dnevu vedno sledi tema? Ko najbolj srečni trenutki minejo, sledijo tisti, obarvani z banalno vsakdanjostjo? Srečni dnevi se izmenjavajo z manj srečnimi, za dežjem pride sonce, za zimo pomlad. Tako je bilo že od Adama in Eve naprej, pa se ta zgodba verjetno ne bo nikoli dokončala, ne spremenila.
V resničnem življenju se pogosto dogaja, da za vse, kar se nam neprijetnega zgodi, valimo krivdo na druge. Če ne uspemo, so krivi starši, nepravični učitelji, punca (fant), ki je odšla po svoje. Teoretično je lahko za travme kriv celo avto, ki nas prepočasi pelje v lepšo prihodnost.
Ko sem bila še otrok, mi starši niso dovolili, da bi ”lenarila” ob knjigah. Treba je bilo delati. A ljubezen do knjig – kdo ve, od kod se je vzela- je bila premočna; brala sem na skrivaj, če je le bilo mogoče. Po drugi strani poznam ogromno ljudi, ki so imeli to srečo, da so se v njihovem domu police šibile pod težo knjig, a nikoli se niso potopili vanje.
Redki so, ki imajo radi tiste, ki štrlijo iz povprečja. V šoli takšne, zelo drugačne, krotijo z Ritalinom, kaj se pa to pravi, da bi otrok skakal po mizah in se sprehajal po razredu! Nek Jani je pri matematiki in fiziki nadpovprečno uspešen, a slovenski jezik mu dela težave. Bi se mu moral sistem prilagoditi? Valda ne! Raje ga izpljune. Kdo je kriv?
Eriku je šlo pošteno na smeh, ko so od njega, na odvajanju od mamil, želeli izsiliti priznanje, da je imel nesrečno otroštvo in pomanjkanje ljubezni. ”Ni res!” je zapisal, ”enega in drugega je bilo v družini več kot dovolj! Pot, po kateri sem krenil, je bila moja lastna izbira, nihče me ni pahnil nanjo!”
Za nepopolnosti, ki se nam dogajajo, pogosto iščemo opravičila. Spominjam se Irenine zgodbe, delala je kot vzgojiteljica v nekem vrtcu. Že prvi dan, ko je nastopila službo, ji je padel v oči deček, ki je pri zajtrku namakal kos kruha v kakav in pri tem veselo mlaskal. V primerjavi z drugimi otroki je bil zelo revno oblečen, pa tudi smrkelj, ki si ga je včasih obrisal ob rokav, ni obetal ničesar dobrega. ”Bogve, v kakšni čudni družini odrašča,” si je rekla po tihem. Okoli tretje ure se je začela učilnica prazniti. Starši, ki so prihajali, so svojega otroka največkrat – in to brez pozdrava – silili, naj pohiti, ker se jim mudi ali pa so na njem našli kakšno napako, denimo umazano majčko, da so ga lahko okarali. Okoli pol četrte so se vrata spet odprla in na pragu je stalo drobno dekle. Razširila je roke in brez besed čakala. Smrkavčku se je, ko jo je zagledal, v trenutku razjasnil obraz, planil je pokonci in ji z glasnim krikom stekel v objem. Njuno snidenje je bilo vsak dan enako, kar je Ireno zelo ganilo.
Nikoli več ni merila sreče z dolžino krive ali bolj ravne svečke, ki prileze iz otrokovega noska!
O Miranu in Jakobu sem nekoč že pisala. Miran je bil zabušant, raje je nagajal sošolcem, kot poslušal učitelja. V sedmem razredu si je prislužil toliko neopravičenih ur, ukorov in opominov, da razredniku ni kazalo drugega, kot da ”kriminalca”, kot ga je imenoval, pošteno kaznuje. Vrh glave je imel pritožb, da vsakič, ko dvigne roko, pametuje tudi učiteljem. In ga je res: ponavljati je moral razred! Na njegovo jezo se fant ni niti malo sekiral.
Hkrati pa se je spraševal, kako je mogoče, da je njegov brat Jakob tako zelo drugačen: zgleden, vzoren, priden, doma in v šoli. Vsi so bili ponosni nanj. Oče si je omislil še dodaten šiht, da so ga lahko poslali v Ljubljano, na gimnazijo. V zahvalo je štiri leta prinašal domov same petice. Starši so bili kasneje vseeno mičkeno razočarani, ker je šel študirat neko čudno filozofijo in sociologijo, a so si rekli: ”Fant je pameten, ve, kaj dela!”
Po študiju se je vrnil domov in čakal, da mu bo padla v naročje kakšna primerna služba. Po petih letih čakanja se je, ker ni šlo drugače, zaposlil v bratovi pekarni. Zato sramoto je krivil starše, in če bi imel kam iti, bi se že zdavnaj odselil od doma.
Miranu so, potem ko so mu učitelji in starši nehali krojiti usodo, zrasla krila. V JLA se je priučil pekovskemu poklicu, v katerem je, začuda, zelo užival. Že pred osamosvojitvijo je imel v lasti tri pekarije in če mu ne bi začeli govoriti ”kapitalist”, bi kupil še četrto in peto. Z Jakobom, ki si je pravico na svetu in tudi družbeno ureditev le-tega predstavljal bolj po svoje, sta si bila stalno v laseh.
”Takšnim izkoriščevalcem delavskega razreda bi bilo treba vse pobrati!” je jezno momljal med večerjo, ki jo je skrbna mama postavila predenj.
Sta bila kriva bratova jeza in nevoščljivost? Seveda ne! Miran je leta 1996 prodal pekarije in jo mahnil po svetu. Po spletu okoliščin (beri: svetlolaske z nagajivimi modrimi očmi) je pristal v mestu XX, kjer so ravno odprli tovarno s preciznimi, tako imenovanimi ”pametnimi merilnimi sistemi”. Zaskrbele so ga dlani. Sprva so ga zaposlili kot pomožno delovno silo. A njegove ideje, ki so botrovale številnim izboljšavam, niso ostale neopažene.
Nekoč ga je vodja laboratorija vprašal, pa ne iz zlobe, temveč iz nevednosti, kje je diplomiral oziroma doktoriral. Miran je malo pomencal in mu potem po pravici povedal, da se ni zgodilo nič od tega. Da je ponavljal sedmi razred, pa da je bil vrsto let en čisto navaden pek.
”Kdo je bil kriv za to?” se je zgrozil šef.
Miran se je zasmejal: ”Pravzaprav nihče. Morda le moja lenoba.”
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
