Hokej

Črka H mi takoj in na prvo žogo oziroma bolj plošček ponudi šport, ki mu rečemo hokej. Ne vem, kako so ga igrali pred mojim časom, davno, ko še ni bilo umetno zaledenelih ploskev, niti hokejskih dvoran ne. Verjetno kje na zamrznjenih bajerjih, mlakah ali jezerih. Mi, bajerski otroci, kjer daleč naokoli ni bilo niti ene same pokrite dvorane za hokej, smo hokejske veščine vadili in prikazovali ob vznožju naše kisovške velikanke.  Če pa smo že šli v Tivoli, kar je 50 kilometrov stran od nas, smo ponavadi drsali. Malo po drsalkah, še bolj z zadnjo platjo po mokrem ledu. Ali pa smo od daleč, za ograjo, občudovali lepa dekleta, ki so se nam zdel čisto drugačna kot tista iz našega konca. Tako da od drsanja ni bilo ravno veliko, smo se pa pošteno trudili, da bi osvojili kakšno punco iz bele Ljubljane. To o beli Ljubljani mi sicer ni bilo čisto jasno, nič kaj belo se mi ni zdelo v naši prestolnici. Dobro, pogled iz Ljubljane ven se je razprostiral na zasnežene Kamniške Alpe, tudi snega pozimi, se mi zdi, da je več zapadlo kot pri nas in tudi  samo mesto je bilo precej bolj ujeto v meglo kot pri nas.

Pri nas smo vedeli, da Zasavju ne moremo reči, da je belo. Še sneg je bil pri nas bel le par ur, dokler mu niso barvo spremenile saje iz naših dimnikov. Saj veste, tu pri nas se je takrat kurilo na premog. Z njim se nismo le ogrevali, ampak so mame na štedilnikih na drva in premog kuhale tudi kosilo.  Poleti in pozimi. Dokler niso prišli električni ali plinski štedilniki. Enemu od teh smo rekli Kekec. Bog si ga ve, zakaj. Za mojo takratno pamet ni imel ta plinski štedilnik čisto nič z mojim otroškim junakom Kekcem. Res ne. Tako kot naši kraji niso mogli biti beli, ker so bili pozimi črni, od saj in dima, ki se je valil iz “raufnikov“, kot smo rekli dimnikom. Tudi dimnikarjem nismo rekli dimnikarji ampak “raufenkirarji“.  Vem pa, da so našim krajem rekli rdeči Revirji. Pa pri nas ni bilo kaj dosti rdeče.  Dobro, za mene, ki imam moško slepoto in rdečo bolj slabo zaznam, sploh ni bilo naše okolje rdeče. Mogoče kakšno okno, kjer so cvetele bršljanke, ali pa travnik, ko so dozorele jagode, kaj drugega rdečega pa res nisem opazil. Zato sem pogosto raziskoval naprej, torej, kaj imamo mi z rdečo barvo in sem se skrivoma opazoval, če sem morebiti sam bolj rdeč kot recimo moja teta na morju ali tista dekleta iz bele Ljubljane. Verjemite, nisem opazil ravno kakšnih hudih razlik. Kasneje sem seveda izvedel, da je pri nas pogosto tekla kri, vsaj tako se je reklo, da smo tu pri nas zelo borbeno razpoloženi. Ko pa je kje borba, je seveda tudi kri. Za nameček pa so naši knapi pogosto stavkali, bili uporni in se je verjetno zato prejelo ime rdeči Revirji. Ali rdeče Zasavje. Pa menda so bili rdeči tudi takratni komunisti. Moj ata je pogosto rekel, da je ta ali oni pri ta rdečih. Kar se je pogosto slišalo iz njegovih ust kot nekaj slabega. Včasih sem potem oprezal za katerim od ta rdečih, pa nisem opazil, da bi bil res kdo na zunaj rdeč. Še oblečeni niso bili v rdeče cunje, te so za babe, so naši očetje knapi rekli nežnejšemu spolu. Očitno so tudi ta rdeči tako mislili. Ker so bili vedno oblečeni v nekakšne svečane črne obleke, nikdar rdeče, pa z belimi srajcami in kravato tako močno zadrgnjeno, da se mi je pogosto zdelo, da komaj dihajo. Takrat pa so bili rdeči v obraz. Kot bi jim vsa kri stekla v glavo ali ostala tam. No, potem, ko me je politika začela zanimati, sem opazil, da imajo ta rdeči  rdeče izkaznice. To bo, sem si rekel in nič več kaj dosti o tem nisem razmišljal. Tudi o belih Ljubljančankah ne. O tem, ali so ali niso bele, me ni prav dosti zanimalo, zanimalo me je le, ali so lepe ali ne.

A pojdimo nazaj k hokeju. V tistih časi smo si bajerski otroci  hokejsko igrišče uredili kar pod vznožjem naše takrat še 45 metrsko skakalnice, ki je pred desetletjem malo zrasla in postala 55-metrska. Na njej so se kalili Katja Požun, Andraž in Manja Pograjc, Dejan Judež, Miran Zupančič, mnogi drugi in seveda Primož Roglič. Tudi avtor teh zapisov, a o tem več, ko pridejo na vrsto smučarski skoki in smučanje nasploh. No, vznožje naše skakalnice je bilo pozimi, ko nas narava še ni obdarila s snegom, pogosto zaledenelo. Malo nam je pomagala narava, torej mraz in senca, v katero je vso zimo ujeto področje skakalnice. V sonce ujeto je bilo le delno umetno, betonsko zaletišča in hribček na drugi strani, kjer smo se skakalci zaustavljali. Ker so v ta hribček od desne ali leve strani, kakor pač gledaš, vrezali cesto, ki še danes pelje do Naselja na Šahtu, je bilo posledično tudi manj prostora za zaustavljanje z velikimi skakalnimi smučmi, zato se je kdaj zgodilo, da je kdo zapeljal tudi na cesto. Na srečo pa takrat promet ni bil tako gost kot dandanes. Vznožje skakalnice smo tudi sami pogosto prelili z vodo, ki je že tako in tako tekla iz  rdeče obarvanega studenca, ki je pritekel malce ob strani doskočišča. Rdeče ni bilo zato, ker bi iz njega pili komunisti ali ta rdeči, tudi morebiti kdo, ampak, ker je menda ta voda vsebovala veliko železa. Kolikor sem slišal ali ujel kakšen pogovor starejših, so naše ženice kdaj skrivoma prišle do studenca in si do vrha natočile steklenico ali dve. Menile so, da pitje te  rdeče studenčnice pomaga pri stvareh, ki se delajo ponoči. Saj veste, železo je trdo. Na vse načine so si očitno pomagale, a pogoste vinjene dece, kot so rekle moškim, niso spravile pokonci oziroma niso spravile pokonci ono reč med nogami. Mi otroci smo pili iz tega studenca, ker smo bili poleti, ko smo se na ta istem mestu, kjer smo pozimi igrali hokej, podili za žogo, pogosto žejni. A ne spomnim se, da bi mi to dandanes kaj pomagalo. A če malce pomislim, mi je one takrat, ko še nisem dopolnil petnajst let, zjutraj pogosto nagajal, ko sem šel na malo potrebo. S trdim onetom, ki ima pri nas še mnoga druga imena (raje ne bi o tem) verjemite, je težko lulati. Bog ve, ali je bilo to zaradi te rdeče vode.

Kakorkoli že, pred leti so to vodo ujeli v bazen, ki  zdaj služi za škropljenje v plastično maso prevlečeno ali oblečeno skakalnico, nam pa je dolga desetletja nazaj, pozimi, ko studenec še ni povsem zamrznil, služil za namakanje našega hokejskega igrišča. Ponekod je razlita voda čez noč zamrznila, drugje pa smo travo tolikokrat pretekli gor in dol, da je počasi celotni prostor  postal povsem primeren za našo igro. Seveda takrat niti sanjali nismo, da bi si kje v kakšni trgovini kupili pravo hokejsko palico. Kje pa. Pravzaprav niti ni bilo kakšne športne trgovine, edino v Železnini v nekdanji znameniti zagorski Mihelčičevi hiši, ki so jo podrli tako kot so mnoge druge pomembne hiše pri nas,  si lahko kupil kakšne smuči ali sani. V Ljubljano pa tudi nismo hodili pogosto. Malo zato, ker nas mame niso pustile, malo pa tudi, ker nismo imeli denarja za take stvari. Hokejske palice pa so bile za naše mame le še ene od nepotrebnih stvari. Potem pa postani Rudi ali Gorazd Hiti brez prave hokejske palice. A smo vseeno sanjali in upali. Zato smo si hokejske palice naredili kar sami. S sekiro smo se družno odpravili v gozd in iskali grmičevje, kjer bi rasla kakšna primerna veja, in ki je vsaj malo spominjala na obliko hokejske palice. Sam sem bil najbolj zadovoljen, če mi je uspelo najti kakšno trdo drenovo vejo, vsaj tolikšnega premera, da se ti je res zdelo, da nekaj držiš v rokah. Seveda daljši konec, tisti krajši pa je moral biti pod pravim kotom, da si lahko z njim udarjal po ploščeku. Pa tudi po nogah, če ni šlo drugače. Le nad pasom je bilo palice prepovedano dvigovati. Prepovedano, a se je vseeno zgodilo, da te je kdo lopnil po hrbtu ali glavi, kjer seveda nismo nosili čelad. Volneno kapo, če že. 

S sekiro smo trdo drenovo palico še malce obdelali. Spodnji del za udarjanje paka ali ploščka ni smel biti predolg, ročaj pa tudi ne. Vsi smo svoje palice tudi podpisali. Tako, da smo z nožem v lubje izpisali začetnice svojega imena in priimka. Podobno, kot opazim še danes, ko se sprehajam po naših gozdih in kje opazim v deblo izpisani moji in začetnici katerega od deklet, ki mi je bila v danem trenutku všeč. Kratke simpatije in ljubezni zapisane v večnost. No, razen, če so drevo posekali ali se je kako drugače podrlo. Ni kaj, romantiki smo bili na kubik. Zdaj je bolj preprosto. Vzameš mobitel in pošlješ srček. Še poljub menda lahko tako pošlješ, mi pa smo se poljubljali raje v živo. Ko je bila želja obojestranska, kar pa pogosto ni bila. Vsaj v mojem primeru in sem namesto poljuba dobil kakšno toplo okrog ušes. Kaj čem, ko pa nikoli nisem našel pravega trenutka.

Palice za hokej smo imeli. Najti je bilo potrebno še primerni plošček ali pak. Seveda ga nismo imeli. A smo se znašli. Ali je komu uspelo najti košček ledu, ki naj bi bil primeren za plošček, ali pa smo se zadovoljili tudi s kakšnim koščkom gume. Če se je le dalo, od tovornjaka. Enkrat sem želel gumo razsekati na koščke kar s sekiro. Le enkrat sem zamahnil, pa me je sekira s topim delom tako močno udarila nazaj, da se mi je pošteno zasvetilo okrog glave. Ne vem, ali so bile to čisto prave zvezde ali ne, vem pa, da je bila rana na čelu še nekaj dni dobro vidna. Pa prosim, verjemite mi na besedo in nikar po gumi ne udarjajte s sekiro. Se močno odbije in ni nobenega haska. Le pošteno se vam lahko zasveti, kar je še najmanj, kar se vam lahko zgodi. Guma pa ostane povsem nepoškodovana. Le oster nož in dovolj močne roke, so uspešne pri gumi.  Takrat je bilo tako, danes je toliko električnih pripomočkov, da se da avtomobilske gume razsekati na karkoli. Je pa res, da je danes tudi bolj pametno in seveda je to mogoče, pak ali plošček kupiti kar v športni trgovini, ki jih je kot listja na vejah. Dokler ni zapadel sneg in so nas prepodili smučarski skakalci, ki so si pripravili skakalnico za skoke, smo na našem hokejskem igrišču preživeli ure in ure. Pet na pet in borba za življenje in smrt. S polno prepira, ali je šel plošček res čez gol črto ali ne. Večni prepir. Vse bi bilo drugače, če bi imeli prave gole, take kot jih imajo pravi hokejisti, z mrežami. Naš gol sta bili dve palici, ena od druge dober meter. Če je šel plošček čez  višino naših pasov, se je štelo, da je šel strel v prazno. A kako se to dogovoriti? Sodnikov ni bilo, mi pa smo bili vsi eden bolj pameten od drugega. Največkrat smo se pošteno sprli, šli vsak na svoje, torej domov, doma kuhali mulo, ko je bila skuhana, pa drugi dan spet na novo. Le kako bi treninge spustili ven, ko pa smo vsi sanjali, da bomo eni igrali za Jesenici, drugi, tudi jaz, pa za Olimpijo. Moj ata ne, ker mi je vedno pravil, da ljubljanske srajce kradejo Jeseničane in jih z lepimi denarci privabljajo v svoj klub. Nič ni pomagalo. Moj klub je bil Olimpija. V vseh športih. Zato mi lahko verjamete, da je bilo pri nas zelo zanimivo, ko smo spremljali kakšen derbi med Olimpijo in Jeseničani.

Še eno neumnost moram povedati. Ker se pri hokeju drsa, seveda pa drsalki nismo imeli, smo si tisti bolj “pametni“ nadeli čim bolj obrabljene čevlje, take da se profil na podplatih ni več videl. Da smo se drsali kot bi imeli na nogah drsalke. Tisti resnično pametni, so si dali na noge ta prave gojzarice, še s pravim profilom na podplatih. Medtem, ko smo mi padali, ker nam je držalo, so oni zabijali gole. Ti goljufi!

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.