Čas
Hanry Van Dyke je nekoč dejal: ”Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo, prehiter za tiste, ki se boje, predolg za tiste, ki žalujejo, prekratek za tiste, ki se veselijo, toda za tiste, ki ljubijo, je neskončen.”
Zajeten del mojega življenja je čas tekel drugače kot danes. Na voljo ga je bilo obilo, sem in tja se je celo zdelo, da se iz časa mičkeno norčujemo. Največkrat ga nam je še malo ostalo, z njim nismo imeli kaj početi, ”konzervirati” se ga pa tudi ni dalo.
Najbolj se je vlekel ob nedeljah, ko smo bili prosti – pa kot da ne bi znali biti! Zjutraj smo šli k maši, in ker so bile te v času mojega otroštva še latinske, smo se več kot eno uro krepko dolgočasili. Če sem bila pridna, mi je mama po kosilu, ko smo pomili posodo in jo pobrisali, dovolila, da sem kakšno uro brala. Več ne, da se ne bi ob knjigi preveč polenila.
V Žireh smo imeli tudi delavnico, v kateri so trije gospodje cinkali kuhinjske lonce in sklede, v katerih se je zaradi dolgotrajne uporabe naredila luknja, pa so zato puščali. ”Kdaj lahko pridem ponje?” sem jih vprašala. ”Enkrat!” se je glasil odgovor.
Edini čas, ki je ostal do danes enako dolg in širok, je tisti, ki ga porabimo v čakalnici, pri zdravniku. Tam se enako vleče, kot se je pred 50 in več leti.
V starih časih se ljudem zlepa ni mudilo. Če je tik pred nosom odpeljal prvi avtobus, ker je bil poln do zadnjega kotička, se je mirno, brez preklinjanja počakalo na drugega. Ko je zmanjkalo elektrike, pa kaj potem! Bomo pa otroke delali! Če so bila poletja takšna, kot letos, so zapirali vodo. Kakšno veselje, ker se nam ni bilo treba umivati!
Ogromno, malodane preveč časa so imeli tudi tisti, ki se niso ukvarjali s kmetijstvom. Ubogi kmetje so v potu svojega obraza vse poletje hiteli sem in tja in robantili, ker jim je zmanjkovalo časa, delavci pa so lahko po dopoldanskem šihtu sedeli v vrtni uti in ob jabolčnem zavitku razpredali o fabriki in mojstrih, ki so jih priganjali k delu.
Pri nas nismo bili ne ptič, ne miš. Starši so dopoldne delali v Alpini, popoldne pa smo pomagali dedu na njivah in travnikih. Poleti smo otroci tlačili seno, jeseni pobirali krompir.
Čas ni bil določen z urami, ampak z zjutraj, po kosilu ali pa pod večer. Zelo raztegljivo.
Če te je mama napodila k učenju, si ji odgovoril:’ ‘Bom.” To pa je lahko pomenilo tudi ob Sv. Nikoli, ker ni preverjala. Niti ti ni stala za ritjo in priganjala, češ uči se, da bodo v spričevalu same petice. Bolj pomembne so bile delovne navade. Če teh ni bilo, pa je gorela voda!
Še potem ko je moja generacija odrasla, smo si vzeli dovolj časa za marsikaj. Pomanjkanja časa še ni bilo čutiti.
Poleti, ko smo prišli z morja, nihče ni vprašal: ”Ste uživali?” Zmeraj so bile pomembnejše podrobnosti in zanje si je bilo pač treba vzeti čas. Ob kavi, kozarcu vina ali kar tako.
Potem pa je imel hudič mlade, in ko je prvega poslal na zemljo, se je začelo vse spreminjati. Tudi odnos do časa. Tisti trenutek, ko so začeli ljudje množično kupovati televizorje, je bilo kar naenkrat časa vedno manj. Treba je bilo pogledati to in ono, pa ta film, pa nadaljevanko. Pa bog varij zamuditi Mestece Payton pa Pesem ptic trnovk! Zaradi televizije je za bližnje (tudi zase) začelo kronično primanjkovati časa.
Kljub vedno večji zasvojenosti s televizijo se je še našel čas za različne družabnosti. Za literarne večere, za plese, za kartanje. Če je bilo treba, je imel dan tudi po trideset in več ur!
Ema se spominja: ”Pred kakšnimi štiridesetimi leti so v naši kinodvorani nastopili Slaki. Bila je polna do zadnjega kotička. Mi, ki smo stali zunaj, smo pa skozi priprta vrata poslušali polke in valčke. Pred desetimi leti smo povabili v goste enega najbolj znanih slovenskih oktetov. V dvorani nas je sedelo deset.
»Zakaj bi tratili čas, če lahko poslušamo muzko v avtu ali na računalniku?!” pa so godrnjali oni, ki so bili z eno nogo že v 21. stoletju.
Bili so časi, ko je prišel v vas kakšen slovenski pisatelj. Najprej so mu prisluhnili v osnovni šoli, potem pa se je predstavil množici odraslih, ki so se še leta zatem hvalili, da so imeli srečo in dobili njegov podpis. Fotografi so ga fotografirali, vsi, ki so imeli srečo, da so se ga lahko dotaknili, pa tega niso pozabili.
Danes? Vas zanima, kako je danes na literarnih večerih? Bolje, da ne. Niti pomisliti ne smem, kaj bo, ko omagajo še tisti dva ali trije starejši entuziasti, ki še vztrajajo.
”Ljudje nimajo več časa! Delajo po cele dneve, ko pridejo domov, peljejo na sprehod kužka, mogoče skuhajo večerjo, potem sedejo pred računalnik in mimogrede je ura tri zjutraj, ko zlezejo v posteljo, da odspijo vsaj nekaj ur, preden spet ne odidejo v službo,” me tolažijo.
”Že, ampak za kulturo bi si morali vzeti čas!” sem neomajna.
Kdaj pa kdaj sem tudi zoprna: ”Zaradi navideznega pomanjkanja časa še za ljubljenje zmanjkuje priložnosti!”
Čas nas drži za vrat, a bolj verjetno je, da ga počasi žro računalniki in pametni telefoni, bogami.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
