Pasja
Po tistem, ko sem objavila, da zbiram zgodbe že za četrto knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, mi je svojo poslal tudi Drejc. Opisal je svoje otroštvo, ki je bilo nekaj posebnega, predvsem pa zelo kruto. Imel je astmo, alergičen pa je bil tudi na mačjo dlako. Staršem, ki so imeli v stanovanju tri (včasih celo več) mačk, na pamet ni padlo, da bi se jih znebili. Še huje: Drejcu so zagrozili, da bo ”že videl”, če bo zdravniku, v bolnišnici, izdal, da so mačke še zmeraj tam, kjer so bile. Otroštvo je zato preživljal na kisiku, v zdraviliščih, veliko je manjkal pri pouku. Zaostal je tudi v rasti, otroci so mu nagajali, ker je imel zmeraj vnete, rdeče obrobljene oči. Ker oče ni več mogel prenašati sinovega kašljanja, mu je v kleti, v drvarnici, uredil prostor, kjer se je učil in tudi spal. Ko je prišla zima, ni bilo gretja, če ga ne bi rešil eden od sosedov, bi še zmrznil. Drejc je odrasel in odšel od doma prej, preden je ustreznim službam (CSD, policija, šolska psihologinja) uspelo slišati zanj.
Pet minut brskanja po družabnih omrežjih zadošča, da spoznamo, da so domači ljubljenčki postali naši gospodarji. Ljudje – namesto svojih – objavljajo njihove fotografije, čustveni svet se vrti okoli njih, ne okoli morebitne družine, če jo imajo.
A se morda še spomnite, ko je ena tečna, zoprna in nemogoča stara mama storila nekaj nezaslišanega: v ”Zadnji besedi” na nacionalki je dejala, da se ji zdi nagravžno, kako so nekateri lastniki hišnih ljubljenčkov le-te počlovečili, da živali spijo celo v istih posteljah kot ljudje. Še več: ta zoprnica je dodala, da na svojih poteh srečuje veliko ljudi, ki so brez prijateljev, osamljeni- družbo jim dela zgolj kuža ali muca. Na družabnih omrežjih je še isti večer eksplodiralo. Dobesedno. Dotična pa je začela dobivati grožnje celo s smrtjo. Komentatorji so naredili točno tisto, kar ne bi smeli; namesto da bi se ozrli okoli sebe in prej ali slej ugotovili, da ima tečka prav, so z vsemi topovi udarili po njej!
Ja, prav imate! Ta zoprna tečka sem bila jaz, kdo pa drug! Pa verjemite, ne govorim na pamet! Z zgodbami o osamljenosti, ko navezanost na hišnega ljubljenčka marsikoga odvrne tudi od čisto običajnih človeških stikov, se soočam že leta in leta!
Žal mi je – in to zelo – da se takrat zaradi številnih polemik na račun počlovečenja živali ni oglasila tudi stroka: psihologi, veterinarji, zdravniki. Upam le, da se z njo ne strinjajo! Ali pač?
Moja prijateljica Maria je nekoč bivala v Strasshofu, to je kraj, v katerem je Priklopil leta 1998 ugrabil Kampuschevo. Strasshof se mi je zdel precej dolgočasen, malodane mesto duhov. Šolo, ki jo je nekoč obiskovalo več kot 800 otrok, so zaradi pomanjkanja podmladka zaprli, v ličnih hišicah, okoli katerih so stale visoke ograje, pa so živeli starejši – podobni moji prijateljici. Mestece sem neštetokrat prekolesarila po dolgem in počez. Vozila sem se tudi mimo hiše, v kateri je živel Priklopil. Z Natašo – zaprto v kleti.
Zakaj ga tako dolgo niso odkrili? Zato, ker so prebivalci tega kraja živeli odtujeno, drug mimo drugega. Vsako jutro so vodili na sprehod svoje hišne ljubljenčke. Teh – slednjih pa je bilo ogromno. Imela ga je vsaka hiša, ne le enega, velikokrat tudi dva ali več.
Od takrat je minilo že precej let. Je danes drugače? Srčno upam, da je!
Spominjam se, da sem Mario neštetokrat vprašala, zakaj nikoli ne povabi k sebi sosedov. ”To pri nas ni v navadi, vsak ima doma družbo svojega kužka in mucka, zakaj bi se jim vsiljevala?”
Nisem razumela. A čas je neusmiljeno tekel naprej. Že kmalu po osamosvojitvi so visoke ograje začele rasti tudi na naših koncih kot gobe po dežju. Vrata smo začeli zaklepati, s ”izbruhom” interneta pa so se ljudje – v primerjavi z ”nekoč” – praktično nehali družiti med seboj. Takšnih, ki jim je računalnik predstavljal edinega ljubimca, edini ”družabni” stik s svetom, je bilo vedno več.
V medijih so se začeli pojavljati članki o zlovešči osamljenosti, o depresijah, o tem, da je vedno več ljudi na antidepresivih, da je zlasti med ženskami vedno več alkohola. V resnici je bilo še veliko bolj kruto.
To vem, ker sem bila in sem še nenehno med ljudmi. Nikoli ne bom pozabila ženske, ki so jo našli v stanovanju z mrtvo psičko. Imela je sicer hčerko in tudi nekdanjega partnerja, a se je od njiju odmaknila, ker ji je družba njej tako ljube Lajke pomenila vse na svetu.
XX je bil invalid, živel je sam, a ker je bil zelo družaben, so si obiskovalci pogosto podajali kljuko. Potem pa mu je umrla mama in namesto da bi mu prijatelji pomagali, so mu kupili psa. Ko le ne bi tega storili! Zaprl se je v svoj svet in samo radovednemu in vztrajnemu popisovalcu števca za porabo vode (ali elektrike, se ne spomnim več) se je lahko zahvalil, da so ga rešili in odpeljali v bolnišnico.
Med tistimi, ki v hudi recesiji tam okoli leta 2008 niso dobili službe, je bil tudi X. S psičko se je zaprl med štiri stene, njegovi domači so bili celo veseli, da so imeli ”mir” pred njim.
XX je imela zaradi odnosa z mamo hude psihične težave. ”Kupite si psa, lažje vam bo,” ji je svetovala zdravnica. Prizadelo jo je, saj si je neznansko želela zgolj in samo človeške bližine.
Kdaj točno smo v tem odtujenem svetu, v katerem živimo, počlovečili svoje odnose s hišnimi ljubljenčki, ne vem.
Pasje poroka, naročanje hrane za kosmatinca v restavracijah, organizirano praznovanje rojstnega dne, roza tiara in obleka – stvari, ki so bile še pred 20 leti skregane z zdravo pametjo, so danes povsem običajne. Nikar si ne drznite reči, da je sobivanje psa in človeka v isti postelji patološko! Ugriznite se v jezik, če se vam zdi, da je hranjenje iz istega krožnika skregano s higieno! Lahko vas bodo, tako kot mene, pribili na križ.
Vedno več je pasjih skrbnikov, ki želijo iz svojih psov narediti ”kosmate otroke.” Izraz ”fur baby” se je pred nekaj leti celo znašel v enem izmed ameriških slovarjev.
Zadnjič sem obstala brez besed, ko je dekle nekega znanega športnika, v voščilu ob rojstnem dnevu, med drugim napisala: ”… ker si tako dober očka najinemu kužku!”
Ko skušamo razumeti psa skozi človeške oči, mu s tem vzamemo njegovo pasjo naravo. To je do psa ponižujoče in nepošteno. Pes ni človek. In zagotovo ne želi biti. Vsaj tako mislim, saj nam pes dela družbo že več kot trideset let.
Slovencev nas je dva milijona. Eni so takšni in drugačni. Nekateri živalim dovolijo, da so že naprej to, kar so, drugi jih, žal, želijo počlovečiti. Niso prvi problem, problem so drugi. In tega bi se morali zavedati, dokler je še čas.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
