milena_miklavcic_petpredpeto

KOLUMNA: Namreč

Predstavljate si, da bi bili rojeni na začetku dvajsetega stoletja. Živeli bi v hiši skupaj z živino, ne bi imeli ne vode ne elektrike. Doživeli bi 1. svetovno vojno in na milijone pobitih. Morda bi vašo družino prizadela španska gripa?

V vaših najlepših letih bi se začela druga svetovna vojna. Raje si ne predstavljajte, kako bi bilo, če bi se slučajno znašli na napačni strani zgodovine.

Spominjam se, kako smo se učili o volilni pravici žensk, ki smo jo dobile leta 1945. Učiteljica nam je s solzami v očeh dopovedovala, kakšna nepozabna pridobitev je to bila! Verjela sem ji, zakaj pa ne, učiteljeve besede so svete! Šele takrat, ko sem šla pri osemnajstih – in to z rdečim nageljnom, pripetim na prsih – prvič volit, se mi je zdelo, da nekaj ni prav. Počutila sem se enako kot v trgovini, kjer lahko kupim le rumovo ploščico, ker drugega nimajo. Na volilnem lističu je bilo namreč napisano eno samo ime, ki ga je bilo treba obkrožiti. Ni bilo čisto nobene možnosti izbire. Volilna pravica je kar naenkrat dobila zelo grenak priokus!

Po 2. svetovni vojni so bili težki časi. Brez švinglanja, brez iznajdljivosti bi si težko omislili kolo, radio, celo navaden dežnik je bil za navadnega državljana, ki je delal osem ur na normi, finančno nedosegljiv. Na jedilniku bi imeli zelje, repo, krompir v kosih, meso pa le ob nedeljah in praznikih. Pa če bi vas kdo vprašal, kako ste, bi vseeno odgovorili: ”Odlično, da je le zdravje in da pamet še zmeraj deluje!”

Bolj, kot so jo upoštevali – to pamet, lažje so se ljudje znašli tudi v nemogočih situacijah. Švinglarija je postal osrednji predmet na vseljudski univerzi in iz njega so številni tudi doktorirali ter potem živeli srečno in bogato vse do današnjih dni.

Resnična anekdota:

Skupina otrok se je vračala s hribolazenja. Ko so prišli do razpotja, jih eden od odraslih vpraša, katera pot v dolino je po njihovem prava. Vzeli so v roke telefone in začeli mrzlično raziskovati po Googlovih mapah. Ker niso našli ustrezne rešitve, so žalostno zmajevali z glavami.

”Pojdimo po isti poti nazaj in na vrhu, pri koči, bo, morda signal!” je vzkliknil eden od preplašenih malčkov. Šele čez čas se neka deklica domisli: ”Če moramo priti v dolino, potem izberemo pot, ki vodi navzdol, ni tako?

Če bi s takšno nepraktično počasnostjo reagirali predniki, kdo ve, bi bilo na tem planetu sploh še kaj življenja?

Kozma Ahačič je v svoji zadnji kolumni v Delu med drugim zapisal: ”Večja dostopnost informacij ne pomeni nujno več znanja v družbi. Pomeni tudi realno možnost, da se neumnost »demokratično« izenači z znanostjo. Pomeni realno možnost, da začnemo informacije presojati zgolj na podlagi tega, kar trenutno vemo kot posamezniki. Uspevajo tiste leve in desne politike, ki skušajo svet dovolj poenostaviti, da svet njihovega »mehurčka« navdaja njihove volivce z občutkom varnosti in notranje logičnosti.

Da je Kozma zadel v bistvo resnice, spoznavamo vsak dan, da le pobrskamo po časopisih, odpremo radio, televizijo, skočimo na družabna omrežja. Če ljubljeni politik vzklikne: ”Dežuje!”, zvesti volivci iščejo dežnike in potem z njimi skačejo po vročem soncu in namišljenih lužah.

Pa da pometem še pred svojim pragom: pred dnevi sem se na twiterju prijetno spotaknila ob – vsaj zame – čudovito fotografijo z naslovom: After first Communion (Po prvem obhajilu). Ime avtorja je bilo napačno. Ena od komentatork je bila bolj radovedna od mene, pa se je zato o sliki malo bolj pozanimala. Priznala sem napako in hitro zamenjala slikarjevo ime s pravim. Pa sem si že stokrat rekla: ”Ej, Milenči, ne hiti, raje trikrat preveri. Ne bodi kot drugi!A, kot kaže, je tudi kovačeva kobila kdaj pa kdaj bosa.

Karla in Igor živita s še dvema šoloobveznima otrokoma v petem nadstropju na komaj 60 kvadratnih metrih. Življenje na tako malo prostora, kot ga imajo oni, ni preprosto, a vse se da, če se hoče. Kronično jim primanjkuje gibanja. Ko se pod večer oče in mati vrneta iz službe, imata še tooooliko obveznosti, da čez teden preprosto ni časa za daljše sprehode. Potem pa so si domislili: na YouTubu so poiskali vaje za telovadbo! Medtem ko se je kuhala večerja, so družno migali! Igor je, za nameček, skupaj s sinom večkrat zapored tekel iz pritličja v peto nadstropje in nazaj. Roko na srce; četudi imamo komaj kaj prostora, lahko delamo počepe, sklece, lahko se razgibavamo ure in ure!

Ida Rus je pediatrinja in mama petih, zdaj že večinoma odraslih otrok, ima, prepričana sem, gibanja dovolj, če ne celo na ”zalogo”. Njena družina živi v hribih nad Polhovim Gradcem. Z možem sta vztrajala, da otroci hodijo peš v šolo. Vsak dan to znese tri kilometre z nekaj klanci.

Zelo enako je bilo tudi v mojem otroštvu. Če bi se slučajno primerilo, da bi koga od staršev morda zaskrbelo za športno rekreacijo svojih otrok, bi se mu, verjemite, še krave smejale! Otroci smo bili v nenehnem gibanju, če ne pri delu, pa pri igri, za katero je bilo odmerjenega komaj kaj časa. Spominjam se sošolcev, ki so prihajali k pouku z bližnjih hribov. Zmeraj so pritekli in tudi sicer niso znali hoditi počasi.
Zakaj je treba čakati, da nas na lenobo naših mišic opozorijo meritve ustreznih strokovnjakov?
Odgovor je, žal, na dlani: zato, ker nismo več navajeni uporabljati svoje pameti. Še huje; različni dogodki, ki smo jim priča v družbi, v kateri živimo, dokazujejo, da le-ta počasi, a zagotovo izginja!

Jožica K., ki je vrsto let vodila kuharske tečaje, je, preden se je dokončno upokojila, s težkim srcem priznala, da tako malo domišljije, kot jo imajo obiskovalci tečajev danes, niso imeli nikoli. Nekoč jim je predlagala, naj naredijo ”nekaj” iz paradižnika, jajca, peteršilja, naribanega sira in koščka kruha. ”Ne znamo, nimamo recepta!” so potarnali.

Kje so časi, ko so iz tistega, kar so imeli na voljo, skuhali, če ne drugega pa Rataunk?” je potarnala.

Pa da bo današnje branje vsaj od kakšne koristi, ga bom zaključila z enim takšnim Rataunkom. Ko se mi nabere nekaj šnitk starega, belega kruha, gre ta z dodatki ponovno v promet. Kruh namočim v mleku, posebej umešam 4 jajca, dodam nekaj žlic sladkorja in vaniljo ter eno tretjino zavitka masla, ki ga prej stopim. Če imate pri roki mascarpone, ricotto ali skuto, zadošča že kisla ali sladka smetana, bo Rataunk še boljši. Ne pozabite na rozine, sezonsko sadje! Te dni je na tleh polno beličnikov – uporabite jih! Vse sestavine zmešajte z rokami in zmes naložite v pekač. Pečemo na okoli 180° C ene 2o minut.

Vam povem, da je dobro!


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh