KOLUMNA: Igra
Pogosto slišim, da sem otrok, da sem večni otrok. Verjetno, ker se tako rad igram in ker imam pravzaprav srečo, da mi še pri skoraj šestih križih nikakor noče zrasti prava brada. Še brki ne. Kako srečen sem bil na služenju vojaškega roka, vam težko povem. Medtem, ko so se moji sotrpini morali vsako jutro pred pregledom čete obriti, z mrzlo vodo seveda, sem imel sam nekaj več prostega časa. Meni ne takrat in pravzaprav tudi dandanes ne, ni in ni hotelo pognati pod nosom, kaj še na bradi. Zato sem kar naprej jokal in se sekiral. Seveda se nisem, šalim se. Hvala bogu, sem si rekel takrat in hvala bogu, rečem danes, ko se moram resnici na ljubo le enkrat tedensko z brivnikom sprehoditi po obrazu. Pa še to ne bi tako “pogosto“ delal, če ne bi vmes pognalo že nekaj sivih kocin. Groza! Veste, če se mi lasje bore malo barvajo v sivo in mi jih ni treba barvati, kar menda delajo nekateri moji prijatelji, če lase sploh še imajo, potem se mi zdi nekako nesmiselno, da bi si puščal sivo brado. Toliko pa menda ja moram dati nase. No, to sta verjetno dva razloga, da me imajo za otroka.
Še celo ata, ki je bil črn kot noč, torej je imel črne lase in črne oči in tudi bolj temno polt, je pogosto rekel, da sem tak, kot da ne bi bil njegov. Ampak, ata, saj sem ti podoben v drugih stvareh. No, v ribolovu si tudi nisva podobna, a tega se bom dotaknil, ko pride na vrsto črka r, sva si pa v tem, da se oba rada igrava. Žal se ti že četrt stoletja ne moreš, ker si odšel tja, kjer bomo enkrat vsi, ali pa vsaj polovico vseh nas, ker ti si “ziher“ v nebesih. Če so. Ker tako dobrega in človekoljubnega človeka kot si ti, res redko srečaš. Tudi sebe si rad delil na začetku svoje spolne poti, ko si skoraj hkrati poskrbel, da sta v istem letu rodili ena lepa gospa v Kisovcu, ki mi je dala polsestro Brigito, in druga, še lepša, moja mama iz Hrastnika. Valjda je moja mama najlepša. Ne morem drugače zapisati. Ker tako pač je in pika. Sicer pa sva oba nadvse ljubila šport, skupaj sva rada gledala naše športne junake, skupaj točila solze žalosti, če jim ni šlo in solze sreče, ko je najin Dražen Petrović še enkrat in znova s trojko odločil tekmo. Pa še nekaj sva imela skupnega. Midva nikoli, ampak res nikoli nisva po zmagi vse hvalila, po porazu pa vse “šimfala“. Se zgodi kak slab dan, sva si rekla. Najini športni junaki pa so kljub porazu ostali junaki.
Oba pa sva se rada igrala z vnuki. Ata s štirimi, pravnuke, torej moje štiri vnuke ni dočakal. Je šel prej med angele. Kako lepo jih je bilo gledati, ko so kartali, se šli človek ne jezi se, pa mikado, mi smo rekli, da se palčkamo, pa skrivalnice, zdravnike in bolnike, pa na sprehode, kjer jim je z nožem, ki ga je vedno nosil v žepu, lupil jabolko in jim jo rezal na krhlje … Pravzaprav vse to, kar se grem zdaj jaz s svojimi cukrčki. Pa še kaj sproti si izmislim. Le noža ne nosim s sabo. Ker zdajšnja mladina tudi jabolk nima tako rada kot generacije poprej. Zdaj so drugi časi in drugo sadje. Eksotično. Madonca, za marsikatero še slišal nisem, ko mi kdo omeni, da je zaužil to ali ono sadje.
Ko smo že pri črki i in igri, še to, ne poznam le otroške igre, o njih sem sedaj že zadosti napisal, napisal bom še par besed o športnih igrah. O olimpijskih igrah na moj način bom, ko pride na vrsto črtka o. Moram povedati, da bi bil jaz selo srečen, če bi bile igre, tudi športne igre, predvsem igre. Igre. Igre in še enkrat igre. Pa že dolgo niso več. To kar zdaj spremljam, je skorajda mesarsko klanje, ali pa igra za “život i smrt“ bi rekli naši nekdanji južni bratje, predvsem pa je to igra za velekapitaliste. Za one, ki ne vedo kam z denarjem, se mi zdi. Ko pomislim, koliko denarja se vrti okrog nekaterih športov, s poudarkom nekaterih, se mi zmeša. Dati dvesto milijonov in več za Mesija, pa ga imam zelo rad, je prek meje razuma. Ali pa dati nekaj milijonov kakšnemu vrhunskemu kolesarju, ki potem davke raje plačuje v tujini, kot doma, kjer se je pravzaprav kalil, mi tudi ni čisto milo pri srcu. Se mi zdi nepošteno, ko pomislim, da so naši knapi ves čas fajn garali, pa zraven še visoke davke plačevali. Seveda ne v Monaku. Kar doma. Da smo se mi greli, da smo imeli “štrom“ iz termoelektrarn.
Medtem ko nekateri tolčejo lakoto, umirajo zaradi vojn, se v športu okrog posameznih iger, ali če hočete tekem, spopadov, dvobojev, suče toliko denarja, da na tem svetu ne bi bilo nobenemu nič hudega, če bi ga bolj enakomerno porazdelili med vse druge, ki ga nimajo. Verjamem, da ga je povsem zadosti. Zato športne igre vse manj spremljam in vse rajši ostajam pri onih prej omenjenih, igrah s svojimi vnuki. Ki so poceni, ker mi se ne igramo s pametnimi telefoni, pa dragimi tablicami, mi se kar s poceni palčkami, pa poceni kartami za jokerja, pa skrivalnice se gremo, da nas ima moja Mojca, babica teh mojih vnukov, že včasih pošteno vrh glave. Včasih je pa tudi vesela, ker ji spodaj pod najino zakonsko posteljo lepo počistimo prah, ki se nabere. Saj veste, pod posteljo je vedno dobro skrivališče.
Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.
Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.
Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.