KOLUMNA: Pogovori o menstruaciji
Pogovori o menstruaciji so bili še v času moje mladosti nekaj neprimernega in umazanega. Spominjam se, da sem postala ženska v četrtem razredu osnovne šole.
Leta 1963 leta sem bila stara enajst let, o svojem telesu in o tem, kako deluje, nisem vedela ničesar. Ne bom pozabila, bil je torek, prišla sem iz šole, že od jutra me je črvičilo v trebuhu, za povrh sem se zelo čudno počutila. Med nogami sem bila nenavadno mokra, večkrat sem šla na stranišče, da bi se obrisala, bilo pa me je tudi strah, kaj se dogaja z menoj. Da bi povedala mami in jo vprašala za nasvet? Kje pa! Že ob misli na kaj takega me je stresel mraz. Pri še eni kontroli sem na hlačkah opazila kri. Mislila sem, da bom umrla, kajti zdelo se mi je, da mi je srce zastalo od strahu. Tresočih nog sem se zavlekla za kurnik, ki smo ga imeli zadaj, za hišo. Pozno zvečer me je že vse bolelo tudi zaradi polnega mehurja, saj si še na stranišče nisem upala iti. Bala sem se nove krvi, ki je tekla od bogvekje. Vso noč sem prebedela, o krvi zarana ni bilo več sledu. Na skrivaj sem se izmuznila v klet, kjer smo imeli korito za pranje perila. Slekla sem hlačke in jih toliko časa drgnila, dokler sled krvi ni izginila. Mokre sem si oblekla nazaj, kajti že misel, da bi jih našla mama, se mi je zdela grozna. Naslednji mesec menstruacije ni bilo več mogoče skriti, kajti zdelo se mi je, da kri teče v potokih. Ponoči sem zamazala posteljo, zaradi tega me je mama pošteno ozmerjala. Dobila sem nekaj klofut, in ko je videla, da je šla predaleč, je vrgla predme vložke z besedami: “Tukaj jih imaš, vsak mesec ob istem času se ti bo dogajala svinjarija. Pa da se boš umivala, ker boš drugače smrdela,“ je še dodala. Spominjam se tudi, da sem si vsakič, ko je bil mesec naokoli, nataknila vsaj dvoje, troje hlačke, ker sem se bala, da bo kri prišla skozi in bodo sošolci opazili, da sem postala packa. Na srečo so imele nekatere sošolke bolj prijazne mame in so mi sčasoma povedale tisto, kar bi morala izvedeti doma.
Danes so mame drugačne, prepričana sem, da si vsaka vzame zadosti časa, da svoje otroke obeh spolov pouči o delovanju telesa. Za mladega človeka ni hujšega kot to, da ne ve. Da ga je strah samega sebe. Kri, ki kar priteče, marsikoga prepriča, da je storil nekaj grdega in hudega, da bo zato umrl.
Lucijine izkušnje, rojena je bila leta 1924, so bile še bolj travmatične: “Spominjam se, da je naša mama oblekla dolge hlače le, ko je imela ta rdeče. Ves dan je prepevala in bila dobre volje. Pobožala me je in mi dala v roke skledo, da sem postrgala turščno župo, preden je posodo pomila. To so bili redki trenutki izkazane materine ljubezni … Pozneje, ko sem sama postala žena in mama, sem spoznala, zakaj se ji je tako oddahnilo. Vedela je namreč, da vsaj tisti mesec ni spet noseča.“
Pred drugo svetovno vojno, ko mnoge niso imele niti za kruh, kaj šele, da bi si kupile spodnje hlače, se je pogosto dogajalo, da se je – če je ženska dolgo časa stala na enem mestu, recimo pri maši – pod njo na tleh naredila krvava lužica.
Po teh znakih se je dalo tudi razbrati, katera je noseča in katera ne. Kri, ki je nekaj časa polzela po nogah in se ujemala ob krilo, si je utrla pot tudi naprej, na tla, zlasti če je bila menstruacija močna. K maši je bilo treba hoditi vsako nedeljo, za praznike tudi med tednom in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih izgovorov za izostanke ni smelo biti, saj je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi.
Eden izmed sogovornikov pa se spominja svoje učiteljice. Zmeraj, ko je imela svoje stvari, je grozno smrdela. Takrat se ji nihče ni upal niti približati. Eden izmed sošolcev, ki je bil že bolj prosvetljen, je druge poučil, da ima takšen duh zaradi krvi, ki ji teče iz riti.
Nekateri moški so se svojim ženam med menstruacijo izogibali, drugim za to nevšečnost ni bilo dosti mar. Za čistočo se itak niso brigali, še malo dodatne umazanije, ki bi se oprijela curaka … Ja, kdo bi se še zaradi tega sekiral!
V času menstruacije so ženske veljale za najbolj umazane. Po svoje je to celo držalo, saj se zaradi skromne higiene niso umivale, zlasti poleti pa se je od njih širil značilen sladkoben duh. Prav tako niso poznale vložkov v današnjem pomenu besede. Pomagale so si na druge načine: perilo, ki ga ni bilo več mogoče nositi, so razrezale na trakove in jih sešile skupaj. Ko so si vložek pritrdile med noge, ga je menstrualna kri hitro premočila in spet začela teči po stegnih in se vpijala v krilo. Najtežje je bilo ženskam, ki so zaradi številnih porodov imele za povrh še povešeno maternico in si velikokrat sploh niso znale pomagati. Po eni strani jim je maternica polzela skozi nožnico, zaradi česar so bile menstruacije še silovitejše, po drugi strani pa je bilo treba težave skriti moškim očem, kajti oni niso imeli prav nobenega posluha za kakršno koli razkazovanje intimnosti. Zanimivo pa je, da se je vsem zdelo logično in normalno, če je med mašo ženski začela kapljati kri na tla: tako je lahko vsaj župnik sproti vedel, katera od njih ni noseča, kar je pomenilo, da ni sledila njegovim pridigarskim naukom o tem, da je treba nenehno rojevati.
Te dni nas vrle mladenke prepričujejo, da bi morali biti vložki brezplačni. No, tudi hrana bi morala biti brezplačna, pa elektrika, pa oblačila, čevlji … Pa niso. Vse skupaj se le draži, pa plače se nižajo in davki nabijajo do zvezd in nazaj …
Moška reševalka na Facebooku se je ob zahtevi po brezplačnih tamponih in vložkih verjetno prijela za glavo. Takole je zapisala: “Nepredstavljivo število mladih žensk se bori z raznimi ginekološkimi stanji, zaradi katerih nimajo menstruacije in ne bodo nikoli mogle imeti otrok. To je bolezen, to je resna situacija, to je področje, kjer moramo izkazati sočutje, pomoč in solidarnost. Da se umetna oploditev po določenem številu poskusov astronomsko obračuna in so razne preiskave samoplačniške (prav tako v zdravi nosečnosti ni vse brezplačno), mislim da je to popolnoma nedopustno, da se denar katerega bi porabili za tovrstne namene, namenili vložkom za zdrave gospodične, ki so vse prej kot lačne, nenaličene in brez cigaret!!! Primitivno, smešno in ponižujoče.“
Zelo se strinjam z njo, da bi pa bilo prav, če bi ponudili brezplačne higienske pripomočke starostnikom, ki jim, ker imajo najnižjo pokojnino, menjajo plenice v domovih le trikrat dnevno.
Niti pod razno pa ne bi podpirala tistih, ki sem jim zdi škoda denarja za lastno higieno in samooskrbo, za cigarete, alkohol in obleke pa ne. Tudi z malo denarja je lahko veliko muzike, a lepo prosim, ne izsiljujte države, da vam jo plačuje!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.