KOLUMNA: Mediacijske zgodbe
Danes malokdo ve, da so nekoč, še v starih časih, imele Krajevne skupnosti tudi mediacijske komisije. Te so v kraju skrbele, da se različni prepiri ali znotraj družine ali v skupnosti niso preveč razbohotili. Predsednica žirovske je bila nekaj časa tudi Ančka Loštrek, poštena, pokončna, zelo zanimiva ženska, s katero sva pogosto pokramljali.
Nikoli nisva govorili o imenih, zmeraj le o primerih. Pripovedovala mi je, s kakšno tankočutnostjo, doslednostjo in občutkom za pravičnost se je s sprtimi osebami pogovarjala, medtem ko so ure in ure sedeli za mizo. Zmeraj sicer ni bila uspešna, pogosto pa. Mediacije so bile zelo koristne. Če se nekateri razboriteži ne bi ustrašili visokih sodnih stroškov, bi se, če jih ne bi bilo, tožarili do zadnjega repa v hlevu. Že tako in tako je nekaj večjih kmetij pristalo na bobnu, ker gospodarji niso hoteli odnehati in so do onemoglosti gonili svoj prav.
Z nekaterimi zgodbami se je ubadala tudi na štiri oči. Tako je zanimiva zgodba zakoncev, ki sta bila različnega političnega prepričanja: on je bil v ZK, ona pa verna. Ko so sedli k jedi, je ona že iz navade rekla ”Bog žegnaj”, njemu pa so te besede dvignile pokrovko. Po več mučnih in zelo glasnih srečanjih so se dogovorili, da se bodo za mizo le prijeli za roke in potem se bo vsak sam po tihem priporočil svojemu Bogu.
Kleptomani in kleptomanke so obstajali že v starih časih. Prodajalke v eni prvih samopostrežnih štacun so dlje časa opazovale neko tovarišico pri krajah. Prisvajala si je sicer drobnarije, a tudi te je moral nekdo plačati. Ena od trgovk se je zapeljala do Žirov, stopila do Ančke in jo prosila za pomoč. In res, skupaj s tatico so naredili načrt, kako le-to odvaditi grde razvade. Nihče od prizadetih pa ni maral, da bi se o krajah razvedelo. Bili so takšni časi, ko človek nikoli ni vedel, kako se bo tisto, kar je bilo prav, maščevalo na kakšnem drugem področju. Tako so se dogovorili, da bo tovarišica vsakič, ko jo bodo zalotili, zvečer, ko se bo štacuna zaprla, vzela vedro in cunjo, ter tla za kazen pomila, in to na kolenih. Dvakrat ali trikrat je še poskušala, kasneje pa jo je menda že misel na klečanje in pomivanje tal odvrnila od kraj.
Več kot štirideset let kasneje sem se, kmalu zatem, ko sem začela odgovarjati v ”Zaupnostih” v nekem slovenskem nedeljniku, znašla v Ančkinih čevljih. K meni sta prišla zakonca, prepričana, da jima bom lahko pomagala. Na videz je šlo za plačevanje položnic; kdo od njiju mora zanje prispevati več in kdo manj. Sodeč po plačilnih kuvertah, je on zaslužil veliko manj kot ona, a je žena vseeno vztrajala, češ da ima mož črn fond in da bi moral zato še kaj več dodati. A se ni dal! Resda je v popoldanskem času delal na ”šverc”, a tega, koliko je zaslužil, ženi ni hotel izdati. Z mojo pomočjo in z izgovorom glede plačevanja položnic, pa je želela ”okoli rit v varžet” izvedeti, kakšne silne zneske mož skriva pred njo. Če ji je uspelo, ne vem, vem pa, da ji na našem soočenju ni.
Druga mediacijska zgodba se je vrtela okoli več kot petnajst let (na xx let podlage), starega Audija. Ko sta se P. in K. poročila, je K. pripeljal v zakon tudi Audi. Prepustil ga je ženi P., sam pa si je kupil novega. Ko sta se po petnajstih letih ločila, je K., pri razdelitvi premoženja, na ženin kupček dal tudi dotrajanega Audija, ki je- po njegovem- imel enako vrednost, kot bi bil nov. Ko sem ga po večurnem prerekanju le uspela vprašati, zakaj se ločitvena zgodba sploh vrti okoli avta, ki ni za drugam, kot za na odpad, je dejal, da zato, ker ima zanj veliko ”čustveno vrednost”, saj je žena v njem vozila otroka, ko sta bila majhna.
Še tretjo mediacijsko izkušnjo vam zaupam, a je tako zakomplicirana, da upam, da jo boste vseeno razumeli.
Po smrti staršev sta A. in S. delili premoženje. Pravzaprav bi se morali na zahtevo A., držati oporoke, ki je bila res zelo nenavadna. Zgodba se je začela že leta 1973, ko bi moral stric izročiti njuni mami parcelo za doto ob poroki. A ker sta se prej, preden bi do tega prišlo, na smrt skregala, je parcelo prodal, mama pa se je zanjo obrisala pod nosom. Ne bodi vrag! V svoji oporoki pa je prav to parcelo prepisala starejši hčerki S. Njena sestra se je, čeprav je dobro vedela, da je oporoka krivična, sklicevala na ”mamino zadnjo željo”. Od premoženja, ki ni bilo majhno, ni hotela sestri odstopiti niti toliko, da bi bilo za ”čaj”. Šele s pomočjo dobrega in zelo potrpežljivega odvetnika so se stvari kasneje uredile, tako da je bil volk sit, koza pa cela, sestri pa sta še danes v dobrih odnosih.
Če kaj, sem se iz zgodb, zlasti tistih premoženjskih, naučila, da smo ljudje v določenih življenjskih situacijah lahko tudi eni navadni bebci.
Nič več se tudi ne čudim, da so vojne. Kaj vse so nekateri pripravljeni storiti, da bi le obveljala njihova! Šli bi celo preko trupel, da le ne bi imeli občutka, da se jim je skrivil en sam las na glavi.
Čas, v katerem živimo, pa prav kliče po dobrih mediatorjih. Ne le v družini, tudi po skupnostih, v občini, državi! Ker jih ni, vsak vleče voz, napolnjen s sovraštvom, v svojo smer in samo vprašanje časa je, kdaj se bo prevrnil in nas zalil s kloako, ki se skriva v njem.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
