KOLUMNA: Afera
Afera, povezana z izrojeno spolnostjo, že nekaj časa pretresa Slovenijo. Pravzaprav, če smo bolj natančni, družabna omrežja. Če teh ne bi bilo, bi jo, podobno kot afero Bulmastifi, verjetno že zdavnaj utišali in pometli pod preprogo?
Tistih, ki bi morali kaj reči, ni dosti slišati. Špekulacije, ki se ob tem porajajo, so pričakovane. Kletne zadeve na Tivolski 44 so, žal ali na srečo, razkrile, kaj se dogaja v ozadju med tistimi, ki jim rečemo elite. Kulturne elite.
Revija Reporter je objavila šokantno, zelo pretresljivo izpoved Maje Megla. Spregovorila je o lastnih doživetjih z enim od glavnih likov afere Smodej/Uranjek.
Kaj sta ta dva počela z ženskami zadnja leta? Do kakšnih izprijenosti je prihajalo v kleti Tivolske 44 in tudi še kje drugje? Zgodbe o zlomljenih ženskah, ki so jih vedno znova lomili za svoje užitke, spominjajo na grozljivke.
Maja pravi, da predatorji stopnjujejo svojo deviantnost. Tiste izprijenosti, ki so jih zadovoljile nekdaj, jih polagoma ne več. Kot heroinski odvisniki potrebujejo iz dneva v dan močnejšo dozo, še več opolzkosti in obscenosti. In več, kot imajo moči, bolj, kot tisti, ki vedo – molčijo, več si privoščijo. Žrtve kuhajo kot žabe v loncu na majhni temperaturi, dokler še same ne vedo, kdaj so skuhane, posledično pa privolijo v čedalje hujše opolzkosti.
Kulturni ljubljanski krogi so, bi rekla, podobni eni vasi, v kateri vsi vedo vse. Ve se, kdo katero in tudi kdaj, kako, in kje. Težko mi bo kdo prodal, da pa v Ljubljani, v okolju, kjer so si vsi dotični na ”ti”, nihče ni vedel, kaj se dogaja v tivolski ”Fritzlovi kleti”. Vključno z onimi, ki so jih polna usta ženske nedotakljivosti. Nekatera imena pač zasledimo malo tu in malo tam.
Kdo ve, kaj vse se je šušljalo, pa so bili zaradi lastnih koristi – tiho? Ne bi sicer rada mešala jabolka in hruške, a če bi imela kaj besede, bi protestirala že ob tistem performancu, ko je iz golih ženskih spolnih organov, na vrtiljaku, poganjala zelenjava. Ostudno.
Predstavljate si, da bi morale psihična in tudi fizična poniževanja in trpinčenja prenašati dekleta, ki so vam blizu, ki jih osebno poznate? Bi mirno prenašali? Nič ukrepali?
Zakaj ni več prijav? Zakaj ta perverzna zgodba, ki bi morala v javnosti, v medijih pa sploh, eksplodirati tudi preko različnih okroglih miz, z obsodbami iz tistega dela družbe, ki se ji reče stroka?
Drži, da so mnoga dekleta povsem ohromljena s sramom, krivdo in strahom. Se bojijo obrekovanja, posledic ter sodb v stilu ”’zakaj pa si bila tam”? So že prišli do njih ”trgovci z novci”? Bogve.
Pa veste, kaj ob tej grozljivi živalskosti, ki smo ji bili priča sicer le posredno, najbolj boli?
Ta sprenevedanja!
Ko so ”vsi”, ki so bili (posredno in neposredno) zraven, pa teh ni bilo malo, ves čas molčali, gledali stran. Še huje; z združbo, ki je bila do deklet nasilna, so se še naprej družili. Kako so mogli?!
Te dni so pisali v srce segajoče nekrologe, tudi na družabnih omrežjih, namesto da bi rekli bobu bob, podobno kot Maja.
Čeravno vem, da ubogim žrtvam s tem, ko zmajujem z glavo, bolj malo pomagam, vseeno pa si želim, da bi se ljudje, govorim na splošno, prebudili in bi se začeli zavedati, da molk pa ni zmeraj zlato.
Več kot je molka, večja je verjetnost, da se bo ta izprijena zgodba pometla pod preprogo. Po nekaj mesecih zatišja, ko bodo predatorji uvideli, da jim nihče nič ne more, bodo spet šli v akcijo. Z novimi žrtvami in novimi uničenimi življenji.
Še manj bi morali molčati starši, četudi ugotovijo, da predator morda sodi med smetano od smetane slovenske izrojene družbe. Ne recite mi, da niste nič opazili, ko je prišel vaš otrok domov zadrogiran, krvav, z raztrganimi oblačili, zlomljen? Vam je bilo vseeno ali pa ste zamahnili z roko, češ to je normalno in sodi k odraščanju, kaj se bom vtikal?
Na FB je nekdo zapisal: ”Mislim, da bi se vse žrtve izpostavile, če bi bile prepričane, da bodo nasilneži pristali na Dobu in bi jim bile izrečene kazni. Tako pa se bojijo revanšizma, bojijo se za svoja življenja.”
Drži?
Po moje bi Slovence skupinski fršlok, če bi vedeli, kako so predatorji in tisti, ki jim je molk zlato, med seboj povezani …
Špekuliramo lahko v nedogled. Po vsem, kar je o razdeljevanju denarja v kulturi in o zvezah in poznanstvih med njimi pisal Jizah Dafunk, se bojim, da je za pravo umetnost ostalo bore malo denarja.
Članek Maje Megla je treba prebrati od začetka do konca, saj, kot pravi Klarisa Jovanović, veliko pove o neki srenji, ki se je umetnikom (in ne umetnosti!) na ljubo pripravljena sprenevedati v nedogled. Umetnike pač idealiziramo ali demoniziramo, v resnici pa niso nič več in nič manj vredni kot vsi drugi ljudje. Zakaj bi torej njihove nečednosti, blago rečeno, merili z drugačnimi vatli in se jim prizanesljivo smehljali?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
