KOLUMNA: Judo in Joker

Pravzaprav nikoli ne bom prav vedel, ali se reče judo ali đudo, kakor ne, ali se igri s kartami reče joker ali đoker. Vem pa, da smo bajerski otroci uporabljali j. Bolj v tem smislu “piši, kao što govoriš“. Saj ste razumeli, mar ne? Pri nas so bili tudi izgovorjave naših filmskih junakov bolj svojstvene. Takrat sta bila popularna John Wayne, ki je bil za nas Johan Vajne, ali pa Clark Gable, ki smo mu rekli ravno tako, Clark Gable. A kaj bi to, glavno je, da smo se razumeli.

Judo pravzaprav niti nismo dobro poznali. Boks že, tudi tisto smešno rokoborbo, nekakšen grško rimski stil, kjer so bili naši, takrat še Jugoslovani, na olimpijskih igrah kar uspešni. Tako v boksu kot v rokoborbi so osvajali medalje. Mi pa ponosni, da je kaj. Ni čudno, da smo tudi sami, vsaj v našem stanovanju midva z bratom, izvajali neko svojo inačico ali varianto rokoborbe. Pravzaprav bolj nogoborbe, ker so bile pri naju v prvem planu noge. Postavila in prijela sva se za  kuhinjski pult na eni strani, kjer je bila televizija- ja, televizijo smo imeli vsi v našem Bajerju v kuhinji, razen pri Rogličih se mi zdi, da so jo imeli v cimru)- in na drugi strani za še en pult, kjer so bili predali za jedilni pribor in začela se je nogoborba ali spodmikanje. Kar zanimiva borbena veščina, kdo bo koga spodnesel na tla. Moral si biti kar spreten, da ti je uspelo. Z rokami smo se namreč močno držali za oba pulta, z nogami pa poskušali s kakšno finto spodnesti sotekmovalca. Meni seveda pri bratu ni uspevalo. Nenazadnje je le šest let starejši. Le enkrat samkrat sem ga uspel položiti na tla. In to s kakšnim krikom, kot bi mu kdo rezal kožo s telesa. Kar smo nazadnje videli v enem  filmih o “kavbojcij in indijancih“, ko so enemu s telesa sneli kožo. Po trakovih. Ok, da so koga kdaj skalpirali oziroma mu z nožem s kožo vred odrezali lase, to smo pogosto videli, ampak tisto snemanje kože, je bilo pa res grozno. V tistem trenutku je šlo skozi mene, na, zdaj sem mu pa nogo zlomil. Pa ravno tisto “ta bolano“, za katero je enkrat mama rekla, da naj nanjo še posebej pazi(mo): “Če si jo boš zlomil, nikoli več ne boš hodil!“

Na, zdaj pa sem mu jo pa jaz zlomil. S svojo koščeno nogo. Tudi mene so noge že pošteno bolele. Veste, spodmikanje z nogami ni enostavno. Hočeš nočeš se zgodi, da kdaj drug drugega pošteno zadeneta v živo kost. Tako smo rekli. To pa boli. Pa še zlomi se lahko, sem bil v tistem trenutku, ko se je moj brat valjal med pultoma, in kričal, močno prepričan. Verjetno je opazil, da sem čisto na tleh, da me bo najmanj kap, zato ga je počasi premagal smeh. Le kaj mu je, sem si mislil. Hodil ne bo več, pa se smeji. Pa saj ni padel na glavo. Vse se je dobro izšlo, le nogoborbe se nisva več tako pogosto šla. Na srečo brat še vedno hodi, čeprav je bil na nogometu kasneje še pogosto deležen podobnih in še močnejših udarcev v piščal, kot je bil takrat moj. Ampak, oni, ki so ga brcali, niso vedeli, kaj je rekla moja mama, niti ne, da je bil zaradi neprevidnega voznika, ki ga je povozil, kar 525 dni po bolnišnicah, ko so mu reševali skoraj povsem zmečkano nogo. Jaz pa sem mami vedno vse verjel. Zato se iz previdnosti nisem šel več te naše čudne nogoborbe. Malo pa tudi zato ne, ker sem takrat verjetno tako mimogrede pomislil, da bom sedaj, ko brat ne bo več hodil, moral po kulm in drva sam. Napolniti kišto, ki je stala v kuhinji zraven šporheta ni kar tako. Ko si bil na vrsti za to opravilo, si moral zadaj za hišo, kjer so bile drvarnice in premog, najmanj trikrat. Da bi moral to potem delati sam, mi ni ravno dišalo, zato je bilo povsem logično, da je bilo s to igro počasi konec.

Verjemite, da je bilo igranje jokerja manj nevarno. Čeprav je šlo tudi pri jokerju na nož. En čas, mislim da v tretjem razredu, ko je bil naš razrednik Zlatko, sem imel kar nekaj težav. No, saj sem jih imel kar naprej in naprej. V tistem času sem tako vneto igral naše igre, te pa so bile v naši kuhinji na sporedu takoj, ko je mama zaprla vrata in se odpravila v gostilno, kjer je  bila kelnarica, smo se preostali člani družine spogledali in že je ata rekel: “Pojdi po Brankota, če ima čas, se nam lahko pridruži pri kartanju.“

Tega mi ni bilo dvakrat reči, Brankotu pa tudi ne, takoj je bil za. V naši kuhinji smo se potem igrali, kar je bilo pač v tistem času popularno. Včasih marjanco, kdaj drugič fliper, palčke, tudi šahirali smo, namizni nogomet in seveda, pogosto smo kartali. Največkrat jokerja. Jaz pa sem v tistem času očitno igre vzel tako resno, da sem se zraven nevede pačil. To bi res morali videti, kaj vse mi je uspelo delati z obrazom. Spodnjo ustnico sem samo jaz znal tako zavihati nazaj, da ne govorim, kakšne akrobacije sem dela z očmi. Niti to, da me je ata zaradi tega odstranil iz igre in sem lahko druge tri le gledal, niti nenehno opozarjanje, da si bom oči zavrtel nazaj ni kaj dosti pomagalo.  Malo sem sicer pomislil, kaj bom potem videl, ko bom gledal nazaj, morebiti v drobovje možganov, a ne prav dosti. Sem še kar zavijal in se pačil. Vse dotlej, dokler ni učitelj Zlatko poprosil mamo za dovoljenje, da on sam to mojo težavo reši. Na svoj način. Čeprav moram priznati, da mene ni nič kaj motilo, ko sem se spakoval in zavijal z očmi. Še dandanes me kdaj prime, da to storim. Seveda sem tudi med poukom- le kdo ni bil med poukom napet in pod pritiskom- delal podobne obrazne akrobacije kot doma. Vsakič, ko sem tako akrobiral, mi je učitelj, če je to opazil, kar močno potrkal po glavi. S pestjo. Tako, da je upognjen sredinec malce štrlel ven. Seveda je zabolelo, ampak je tudi koristilo. Teden ali dva, pa sem bil spet tak kot prej. Resda sem se še kdaj, zakrit za dlanmi, pačil, pa oči in ustnice sukal, ampak v glavnem sem bil spet nared za naše popoldanske seanse jokerja. Pravi mojstri smo bili. Zdaj je to igro malce izpodrinila Enka. Saj ne vem, ali se piše z malo ali veliko začetnico. Ni pomembno. Vem pa, da zame, ki sem vajen Jokerja (zasluži si veliko začetnico), je enka (kar naj bo mala začetnica) prezakomplicirana. Pri nas je šlo vse v eno smer, pri enki pa gre enkrat v to, drugič v drugo, pa po dve enaki karti lahko odvržeš in ne vem kaj vse še. Saj se ti še zmeša. Včasih pomislim, kakšne vse spake bi delal z obrazom, če bi takrat namesto Jokerja igrali Enko.

Vrnimo se še malce k borilnimi športi. Pravi judo sem spoznal, ko je začel Marjan Fabjan navduševati. Pravzaprav njegove varovanke in njegovi varovanci. Ne vem, če tudi svoje varovance, ki jih je treniral, mene in svetovno javnost pa zagotovo. Kaj vse je ta mali možic postoril za slovenski in svetovni judo šport vemo vsi. Koliko so morali njegovi trenirati, pa vedo le on in oni. Zagotovo peklensko veliko. Ko sem enkrat eni zelo dobri prijateljici, judositki iz Zadra, Zrinki Miočić omeni, če razmišlja, da bi šla kdaj na trening k Marjanu, me je že s pogledom povedala vse. Niti pod razno, se je dalo nedvoumno razbrati iz mimike njenega obraza.  Za tlako pri njem ni bila pripravljena.

Sam sem Marjana imel priložnost spoznati v živo. Se z njim tudi pogovoriti. Pred leti sem spoznal še enega športnega velikana. Marjan Štrukelj iz Krašnje je eden največjih športnih navdušencev, kar jih poznam. Kaj vse on organizira v mali Krašnji, ne verjamem, če še kdo drug kaj podobnega. Skoraj vsak teden se v tem malem in prijetnem kraju kaj dogaja. Če ni šport ali rekreacija, je pa kaj na kulturnem področju. Za kulturo v kraju je dolga desetletja skrbela njegova sestra Vera Beguš, Verica ji je rekel brat Marjan. Žal je ni več med nami, Marjan pa na srečo še vedno je in je poln energije. Vsako leto organizira  tek za krof, pa Šraufove pohode, orientacijske pohode, humanitarne dogodke, zraven pa je še alfa in beta lokalnega časopisa. No, in ta Marjan je vrsto let zapored na svoj krofkov tek uspel povabiti celotno judo ekipo Marjana Fabjana. Tako sem tudi sam spoznal njega, Urško Žolnir, Tino Trstenjak, Lucijo Polavder, Ano Velenšek, Roka Dragšiča in mnoge druge ase tega nadvse napornega športa, kjer imajo skorajda vsi odrobljena ušesa. Tisto, kar imamo mi navadni zemljani zarobljeno, je pri njih in tudi pri Marjanu precej odrobljeno.  Predpostavljam, da je moralo precej boleti, ko se je to dogajalo. A to niso bile edine poškodbe, če je to z ušesi sploh poškodba. Nenazadnje imajo tudi boksarji malce bolj stlačen nos. Enkrat se spomnim, da je Urška zaradi poškodovanih kolen kar navzdol tekla ali hodila ritensko, ko je z vsemi nami premagovala kros progo po asfaltu, kolovozu, gozdu in med travniki. Spet drugič je, vsaj meni se je tako zdelo- Ana skoraj izdahnila od kašlja. Zagotovo je imela kakšno virozo (takrat še ni bilo kovida- 19), da jo je tek tako zdelal, ampak niti pod razno njen trener Marjan ni dopustil, da bi ji kdo pomagal. Sem pa opazil, da je z enim očesom ves čas pogledoval proti njej, kako se spopada s kašljem. Takrat sva z Marjanom Štrukljem že želela poklicati reševalno vozilo, pa sva dobila namig, da tako pač je in da ni potrebna najina skrb. Če hočeš pri Marjanu trenirati v želji,  da osvojiš olimpijsko medaljo, moraš skozi pravi pekel, če pa želiš biti le rekreativec, pa ti že priskrbi kakšnega trenerja in ti omogoči lažje treninge. Vsi so dobrodošli v njegovem klubu.

Včasih sem na teh tekih snemal tudi reportažo, pravzaprav vedno, in seveda sem želel dobiti izjavo tudi katere od Marjanovih športnikov. Spomnim se, da sem pristopil k Ani, ki ni vedela, da sem leto poprej pred kamero povabil tudi Urško in Lucijo. Najprej je odklonila. Ko sem ji povedal, da sem poprej za dovoljenje vprašal Marjana, mi seveda ni verjela na prvo besedo. Obrnila se je k njemu, hotela k njemu, nakar ji je zamahnil z roko, da je vse ok in da lahko pove kar hoče. Ja, tako je to pri Marjanovih.

Midva sva se nekako začutila, vedno se je rad kaj pomenil z mano in vedno dovolil, da sem posnel kratek intervju z nosilkami olimpijskih medalj. Vesel in ponosen sem tudi, da se mi je vedno zahvalil, ko sem mu po kakšni osvojeni medalji poslal sms čestitko. Kjerkoli že je bila osvojena. Mislim pa, da njegovi varovanci na takih tekmah niti ne povohajo mobitela, kaj še, da bi ga držali v rokah. Red je red in pika.

Po vsem, kar sem videl, je judo med redkimi športi, ki se ga ne bi lotil. Ne vem, če je potrebno še v kateri šport vložiti toliko truda, iti skozi toliko bolečin in poškodb kot pri judu. Je pa res, da se tudi nogoborbe ne bi več šel. Sploh ne brez ščitnikov za goleni. Jokerja pa se še vedno grem pogosto. Le razumem ne, zakaj vedno izgubim. Pa toliko prakse imam. Res se bom moral malce v roke vzet. Ti moji mali mulci (vnuki) me pa res ne morejo kar naprej premagovati. Saj se bom še pačiti začel in zavijati z očmi.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.