milena_miklavcic_petpredpeto

KOLUMNA: Nasilje

Odraščala sem v času, ko je bilo nasilje bolj kot ne vsakdanji pojav. Stara sem bila komaj dve ali tri leta, ko sem se z njim prvič soočila. Igrala sem se v pesku na dvorišču dedove domačije, ata pa je v delavnici delal strešno opeko za hišo, ki smo jo gradili. Kar naenkrat pa zaslišim vpitje na pomoč. Zagledam mlajšega moškega, precej vitkega, črnolasega, ki je tekel po poti, za njim pa se je, na vozu, podil moški, ki je vihtel v roki gajžlo. Komaj streljaj stran od mene ga je ujel, zbil na tla in potem tolkel po ubogem revežu, ki je bil hitro ves krvav. Ata me je odnesel stran, pri tem pa mi je pokrival oči z dlanjo. Nasilnežu nihče ni nič rekel. Bil je znan kmet, precej mogočen, nadut in domišljav. Takšnega se ga spomnim tudi iz kasnejših let. Pogosto je hodil v gostilno Pri županu. Kadar je imel ”svoj dan” se ga je slišalo daleč naokoli, videlo pa tudi, saj je bila, ko se je vračal domov, njegova kar vsa cesta!

Nasilju nad žensko pa sem bila priča, ko sem bila že najstnica. Mama me je poslala k neki sodelavki po ”flance”. Med čakanjem nanje, od soseda zaslišim krike na pomoč. Bili so predirljivi, grozljivi, streslo me je do kosti. A gospa, pri kateri sem bila, se je obnašala, kot da nič ni. Ko je opazila, da se vsa tresem, je zamahnila z roko ter dejala: ”Pozabi! Jutri bosta že kavo pila pred barako.”

Še danes mi ni jasno: kako mu je mogla odpustiti, pa jo je v tistem času, ko sem zijala vanju, najmanj dvakrat vlekel za lase okoli hiše?!

V času, ko sem že začela zbirati zgodbe, sem spoznala moškega, ki pa je bil žrtev ženinega nasilja. Doma je bil nekje iz Ljubljane ali njene okolice. Tudi po obnašanju je bil zelo fin, brez kakršne koli robatosti. Žal sta se otroka vrgla po ženi, ne po njem. Žena je bila na videz zelo mila, preprosta, kot da ne bi znala šteti do deset. Kadar je stopila na prag, v roki pa je imela ”štel” od lopate ali motike, so sosedje vedeli, da se njenemu Rajku ne piše dobro.

Namesto da bi mu pomagali, žensko prijavili na Milici, so se iz njega norčevali. Ko se je upokojil, se je moral preseliti v drvarnico, kjer je sicer imel tudi delavnico. S sosedom pa se je dogovoril, da je enkrat tedensko praznil ”ajmar”, v katerega je hodil na veliko in malo potrebo pri njem, v stranišču, ki so ga imeli še zunaj. Ta zgodba se je odvijala še po osamosvojitvi!

Nasilje učiteljev nad nami, otroki, je bilo celo zaželeno! Menda smo otroci, če smo jih včasih ”fasali”, bolj zdravo odraščali!

Tudi pri nas doma je bilo nasilja precej. Mama je pogosto rekla očetu: ”Natepi jo!” In če je ata včasih vprašal, zakaj, mu je odgovorila: ”Malo za nazaj, pa malo za naprej.”

Veliko je bilo tudi psihičnega nasilja. Mama je bila mojstrica v tem!

A ker je v vsaki, še tako slabi stvari nekaj dobrega, je bilo, hvala Bogu, to nasilje ”krivo”, da sem začela zbirati zgodbe.

V trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače so na 1400 straneh zapisane zgodbe o nasilju nad ženskami, moškimi, otroki.

Tudi tiste izpred 100 let.

Trilogija se uvršča v sam vrh ‘citizen science’.

Ko bi jo prebrali, potem bi lahko že iz zgodb drugih izvedeli, kaj nas lahko čaka, ko padejo maske.

Žal so bile te zgodbe pogosto predmet posmeha. Češ, kaj boš ti, nisi ne znanstvenica ne usposobljena, da jih zapisuješ!

Škoda res, da se tega dela ni lotil kdo iz stroke.

Tako pa ostajajo moji sogovorniki kot eni redkih, a pomembnih pričevalcev! Svet intime, pred katerim še danes zapiramo oči in se obnašamo, kot da ne obstaja, vam leži na dlani! Tudi tisti, ki ga najdete v realnem življenju ali na Titovi 44!

Pregovor pravi: bolje drži ga, kot lovi ga!
Lahko bi ga razumeli tudi: bolje, da se z življenjem, ki se odvija za maskami, soočimo preko usod drugih, kot da bi ga morali, zaradi nevednosti, doživeti na lastni koži!

Še nekaj bi vam, ki tole berete, zelo rada položila na srce: pogovarjajte se! Življenjskega pomena je, da se pogovorite zlasti s svojimi otroki! Da jih opozorite na pasti, ki jih čakajo za bliščem, ki se jim ponuja preko različnih zabav odprtega ali zaprtega tipa! Preko snubljenja za miss sveta, za glavno igralko v tem in onem filmu. Nasilneži obeh spolov še kako dobro vedo, da se da mlade, naivne, a uspeha in slave željne posameznike hitro zvabiti na led!

Bolj, kot bodo mladi soočeni z nevarnostmi, ki jih čakajo, ko maske padejo, laže se jim bodo izogibali.

Poskrbimo zase in poskrbimo za otroke. Materinski nasvet !

Časi, žal, niso rožnati.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh