KOLUMNA: Po toči zvoniti je prepozno
Smo generacija, pri kateri je pregovor: ”Po toči zvoniti je prepozno”, še veliko bolj izrazit, kot je bil kdaj koli poprej v preteklosti.
Naši predniki so, če ne drugega, znali svoje potomce veliko bolje pripraviti na življenje, kot to znamo danes, ko dlje od ”ujčkanja” običajno ne pridemo.
Primerov, da se dosti ne motim, je na tisoče. Eden zadnjih je ukrep Ministrstva za kmetijstvo, ko uradniki za uboge, neuke in nevedne ovčice skačejo po trgovinah in iščejo najcenejšo košarico. Ljubi moji, predragi! Tega, kar počnejo oni, bi vas (nas) morali naučiti že doma! Enako, kot bi nas morali naučiti, da ima mesec 30 dni, da denarja, ki ga dobimo, ne moremo potrošiti že v prvem tednu!
Popolnoma nepripravljeni smo na življenje! Kljub grozljivim katastrofam, denimo v Železnikih leta 2007. Vodotoki s svojimi priključki so neočiščeni, polni nesnage in invazivnih rastlin. Bregovi Sore, vsaj na našem koncu, že dolgo niso videli roke, ki bi odstranila polomljeno vejevje! No, tik pred poplavo je nekdo nekaj posekal, a je pustil tam, kjer so mu ”veje od riti padle”. Ko reke enkrat poplavijo, je pa vik in krik in krivimo vremenske spremembe in ledeno dobo, ki prihaja, namesto sebe in svoje malomarnosti in neodgovornosti.
Enako velja za to prekleto sušo, ki nam jo je letos zagodla. Že desetletje in več se govori, da se bomo soočali z njo, pa je kdo mignil s prstom?
Tudi naše osebno, zelo intimno življenje, je podobno naravi, ki nas obdaja, ki nas sem in tja štrafa, ker je nočemo ne razumeti in ji prisluhniti, kaj šele, da bi se na neprijetnosti, ki se nam lahko zgodijo, pripravili.
Ni minil teden, da ne bi mediji pisali o umorjenih ženskah, o umorjenih v takšnih in drugačnih nasilnih obračunih. Kaj se zgodi? Trese se gora – rodi se miš!
Pozabimo na grozote, ker menda (to mi ves čas dopovedujejo tudi nekateri FB prijatelji), danes ni spodobno, če si preveč črnogled … Hm.
Potem se zgodi (domnevni) škandal s posilstvi, tudi mladoletnic, na Tivolski 44.
Ljudje se zgražajo, a do danes je, žal, večina že pozabila, saj so osrednji mediji dotične rabote predatorjev bolj ali manj porinili pod preprogo. Kar je po svoje razumljivo. Sploh glede na t. i. ”znane in pomembne” osebnosti, ki so se vrtele v tistih krogih. Upam, da ne bo kdo od teh, ki bo tole bral, pa je bil kdaj tam, dejal, da ni ”nič vedel”?
Mlade danes komaj kaj pripravimo na življenje. Kako bodo starši, ki še sami ne vedo, kje se jih glava drži, ko zanje nehajo skrbeti skrbni in zaščitniški očki in mamice, prenašali znanje in izkušnje na lastne otroke?
Kako bodo sploh lahko dali otroku ustrezno popotnico za življenje, če še sebe ne zmorejo spraviti v red?
Kako bodo naučili otroke, koga se morajo bati, komu izogibati, kdo je tisti, za katerega je bolje, da ga ne spustijo v svojo bližino, če še sami verjamejo, da je ”zemlja ploščata”??
Če bi rekla: si predstavljate, da bi hotel nekdo izza računalnika, tekmovati na maratonu? Bi se smejali? Bi! Pa še rekli bi, da je Milena trčena, ker to govori!
A v realnem življenju počnemo točno to! Na pot se podajamo BREZ OSNOVNEGA ZNANJA NA INTIMNEM in tudi praktičnem področju!
Otroci nimajo pojma, v kaj se spuščajo, ko si že pri dvanajstih, trinajstih pridobivajo prve intimne izkušnje!
Koliko staršev spremlja otroke na njihovih poteh?
Koliko staršem je mar za takšne, tavajoče otroke, ki padajo v umazane šape predatorjev?!
Če bi jim bilo mar, bi pazili, da le-ti ne bi pri rosni mladoletnosti, kot zrele hruške padali v roke iztirjencem, ki bi jih potem spolno, fizično in psihično izkoriščali, izželi, zavrgli in že pri 13.,15. letih iz njih ustvarili invalide, poškodovane do konca življenja!
Včeraj sem zaključila s pisanjem četrte (4) knjige Ogenj Rit Kače niso za igrače! Tudi ta, zadnji del te zbirke, bo nekakšen življenjski učbenik, ki nam bo preko izpovedi pripovedoval, kaj se lahko v življenju slehernega od nas pripeti, če na življenje nismo pripravljeni.
Veste, mehurčki, ki nas lažno varujejo pred ”poplavami”, se hitro, prehitro razletijo na drobne koščke!
Tisti, ki ima sebe, in tudi svoje otroke, iskreno rad, se bo učil o ”življenjskih poplavah” na izkušnjah drugih, ne bo čakal, da se ”poplava” zgodi njemu.
In to je tudi največji namen in poslanstvo teh knjig, ki sodijo med pomembnejša dela v tako imenovani ”Citizen science”.
P.S.
Še to: ste se kdaj vprašali, zakaj se je v komaj dveh letih nabralo za več kot 300 strani zgodb?
Vam bom povedala: zato, ker se skoraj nič ne pogovarjamo, zato, ker nam ni dosti mar za bližnjega, zato, ker sočloveku, ki je v stiski, tako radi rečemo: ”Ne izmišljuj si! Ne nakladaj!”
Kdo bo vse te, ki želijo odložiti svoje breme, vsaj poslušal?
Vsaj slišal?
Rada bi dodala ”ko mene več ne bo”, pa ne bom.
Ker si srčno želim prisluhniti še vsaj kdaj v naslednjih 30-40 letih!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
