KOLUMNA: Delovne obveznosti
Skupina mladih nadobudnih deklet je sprožila akcijo proti vse daljšim delovnikom in zahtevam po vedno višji produktivnosti. Zdi se jim, da bi bil 32-urni delavnik kot nalašč za kakovostnejši počitek, ko nismo v službi, ker bi lahko potem bolj učinkovito porabili prosti čas. Posredno pa bi (menda) vplivali na zmanjševanje ogljičnega odtisa zaradi manjšega obsega dnevnih migracij na delo. Dodatno pa bi lahko štiridnevni delovni teden ugodno prispeval k boju proti neenakosti med spoloma na delovnem mestu, saj so ženske pogosto plačane manj zaradi več odsotnosti z delovnega mesta zaradi oskrbe otrok ali drugih družinskih članov.
Medklic: ali mi lahko kdo odgovori, kakšen je šele ogljični odtis pri Kitajcih, na njihovih dvajset pasovnih avtocestah?
Predlog je naletel na takšne in drugačne kritike. Oto je, denimo, zapisal:”Kaj bodo lenuhi drugega predlagali! Obrtniki,ki smo delali 12 ur in več, da smo lahko poplačali nenasitno državo, prejšnjo in zdajšnjo, pa o takšnih neumnostih nismo nikoli razmišljali. Sicer ne bi preživeli.”
Tudi Uroš je bil na račun predloga zelo oster: ”To lahko predlagajo osebe, ki v življenju niso še nikoli delale, se pa ”napajajo” s tujim oziroma našim denarjem, ki ga mi podjetniki dajemo v davčno blagajno.”
Ob vseh teh željah po še več ”brezdelja”, ki občasno priplavajo na dan, tudi mene pogosto boli glava! Tisti, ki ob delu uživamo, si ne predstavljamo, da bi nam ga ”vzeli” in nas ”prisilili”, da nam pa zdaj ni treba početi ”nič”. Težko si predstavljam, da bi mladi, govorim o povprečju in ne o posameznikih, znali prosti čas izkoristiti, kot je treba! Se morda ne bi dogajalo, da bi še več časa zabijali za telefone in tablice? Irma, ki dela v neki zelo znani restavraciji, pravi, da jo vsakič, ko streže pri omizjih, kjer vsi, tudi najstarejši, buljijo v telefone, boli srce.
Od poležavanja samo rit raste! Ne vem, če ta misel velja še danes, nekoč, v času moje mladosti, je zagotovo! Komaj smo zlezli iz plenic, že smo nabirali borovnice in tlačili na vozovih seno. Brez dela ni jela, so rekli odrasli. Če smo se pred dolžnostmi skrivali, smo se lahko obrisali pod nosom za večerjo.
Že prve počitnice v srednji šoli so me sprejeli na počitniško delo v Alpini. Težko se je bilo vživeti na normo, ki ni dopuščala minute predaha. Pojma nimate, kako je teknil krompirjev golaž, v katerega sem nadrobila velik kos kruha! Staršem ni na kraj pameti padlo, da bi nas, otroke, zalagali z žepnino! Vse, ampak res – čisto vse, kar smo od njih dobili, smo si morali zaslužiti.
Prijateljica Urška je doma z večje kmetije. Kadar jo obiščem, je moj delovni dan v primerjavo z njenim, videti kot počitnice na Havajih. Pod isto streho so že nekoč živele tri generacije: stara mama je, ker je bila pri dobrih osemdesetih že precej betežna, skrbela za kuhinjo, pazila pa je tudi na manjše otroke. Drugi so si delo porazdelili. Šele pozimi, ko je zapadel sneg, so si vzeli čas za počitek. Ne spomnim se, da bi bili kdaj slabe volje! Ob vsakem obisku smo se posedli za mizo, eden od Urškinih bratov je vzel v roke kitaro, potem pa so prepevali, dokler ni bilo treba iti spat. Vsi so vedeli, da so odvisni drug od drugega, da jim bo, če ena od generacij zataji, trda predla. Ko je bilo treba vstati ob petih zjutraj in iti na košnjo v senožeti, ni nihče ostal doma in poležaval ter se drugim pod odejo smejal v brk!
Pa če se vrnem na začetek; ko si nekateri danes želijo več brezskrbnosti in manj delovnih obveznosti, mar to, po zdravi kmečki logiki, pomeni, da bo moral nekdo drug delati več in dlje namesto njih?
In kdo bo to? Najstarejši, seveda. Bodo odhajali v pokoj šele pri stotem letu, da se bo državni proračun, vsaj kolikor toliko, napolnil za vse, ki bi radi delali manj? Kdo bo preživljal tiste, ki že danes iščejo ovinke in četudi imajo par zdravih rok, nočejo sami skrbeti zase?
Morda bi bil že čas, da nekdo, ki ima dovolj znanja, organizira tečaje z naslovom: Kako čim bolje izkoristiti 24 ur, ki jih imamo na voljo?
Večina tega, žal, ne zna! Dan si avtomatično podaljšamo, če upoštevamo pregovor: rana ura, zlata ura. Ja, ja, ne smejte se, no! Naspani in spočiti lahko že zarana premikamo gore!
Namesto da zabijamo čas na Tik-toku, lahko že zvečer pripravimo kosilo za naslednji dan. Otroci naredijo domačo nalogo v šoli ali pa takrat, ko čakajo na prihod staršev. Veliko časa prihranimo, če nam prehrambne izdelke trgovci dostavljajo na dom. Oblačila, knjige, tehnične izdelke in še marsikaj lahko naročamo preko spleta. Še jaz to počnem, pa sem že jako stara mama!
Čez teden imamo za bližnje na voljo najmanj štiri ure! Mimogrede je naokoli konec tedna, ko se družimo od jutra do večera!
Seveda! Že zelo zgodaj je treba učiti tudi otroke, da se nič ne naredi samo od sebe. Več, kot bodo v skupnem gospodinjstvu postorili sami, manj bo odraslim treba, posledično bodo vsi imeli več časa drug za drugega.
Včasih, ko poskušam s svojo ”filozofijo” zastrupljati druge, jih hkrati, kot za primer, spomnim na dopust nekje na morju. Takrat ima vsak, ki počitnikuje, ogromno (preveč) časa! Pa ta čas res izkoristi tako, kot je treba? Podobno kot šolarji konec avgusta, mnogi komaj čakajo, da se vrnejo v običajen, delovni ritem (smeh).
A kot že rečeno: modrovanja o premalo in o preveč delovnih obveznosti, ki ste jih pravkar prebrali, je modrovanje stare mame, ki je doživela še kakšne druge čase, takšne, ko je bil odnos do življenjskih vrednot precej drugačen, kot je danes!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
