KOLUMNA: Se še spomnete?
Se spomnite, kako preprosto je bilo življenje v času naše mladosti? Če ste, seveda, ta trenutek starejši od vsaj 40 let?
Komaj smo čakali, da bomo stari vsaj 18 let. Da nam ne bo nihče postavljal pravil, niti ukazoval!
Zmeraj je bil nekdo doma: mama, teta, babica. Pravočasno so nas prebudili, na mizi pa nas je pred odhodom v šolo čakala skodelica z vročo kavo, iz katere se je prijetno kadilo. Hrane še nismo delili na zdravo in nezdravo. Jedli smo to, kar je bilo v špajzi ali hladilniku. Če ni bilo nič, smo šli od doma lačni. Je kdo zaradi tega poklical CSD? Ni. Ker jih še ni bilo, ali pa zanje nismo niti vedeli.
Učitelji so imeli pogosto težko roko. Če tisti, ki so si zaslužili (ali pa tudi ne) eno okoli ušes, niso odnehali, je na pomoč priskočil tudi ravnatelj. Nekateri otroci so tudi za tri leta obtičali v petem razredu. Je bilo komu mar? Ni bilo. So pa takšne gaunarje, ki so bili za glavo višji od vrstnikov, z veseljem uporabili hišniki, da so jim pomagali pri različnih fizičnih delih. Domov grede se nismo toliko bali avtomobilov, ki so po cesti drveli s 50 km/ na uro. Bali smo se podivjanih konj, ki so ušli izpod vajeti in potepuških psov.
Ob popoldnevih smo se znašli, kakor smo vedeli in znali. Moja mama je bila precej tečna, zato je bila šola prva. Potem je sledilo delo in šele na koncu njenega spiska se je znašla zabava. Zanjo je največkrat zmanjkalo časa. Za vsako slabšo oceno je sledilo klečanje na koruzi, ata pa je potegnil pas iz hlač že za ne omembe vredne malenkosti.
Učili so nas, da so pomembni le pridne roke in dobro srce. Tudi zato smo tako radi brali Lepotico in zver, kjer je bilo lepote- vsaj na koncu zgodbe- v izobilju.
Ob večerih smo šli k sosedom, da smo skupaj gledali televizijo. To se je zgodilo zelo poredko, če, seveda, sodim po sosedovih besedah. Ko nas je zagledal, je vzkliknil: ”No, a se vam je danes Marija prikazala?”
Potem smo kakšno zapeli, popili kozarec vina in se razšli. Ob devetih smo ugasnili luči. Škoda elektrike. Glava je bila zjutraj spočita, pripravljena na nove izzive.
Kadar je bil dež, smo lahko gledali CIKCAK in risanke. Zdelo se nam je, kot bi nam odrasli poklonili vse zaklade tega sveta! Če smo divan podrobili z Bobi palčkami, ni bil ogenj v strehi. Mama je samo pogledala proti naši smeri, pa smo vedeli, da mora eden vstati in steči po omelo.
Najlepše je bilo, ker se nam ni bilo treba vsak dan preoblačiti, si vsak dan umiti ušesa in zobe, kaj šele kaj drugega. Oblekli smo, kar je bilo pri roki. Da bi se oblačila barvno usklajevala? Naj dvigne roko tisti, ki mu je to uspevalo!
Še pomislili nismo, da bi se ukvarjali s frizuro. Če je mama postavila na glavo lonec, pa nas potem ostrigla, tudi prav.
Nihče nam ni polnil glav z zdravo prehrano! Nihče prepovedoval jesti hrenovk in klobas! Nihče se ni zgražal, ko smo si na kruh na debelo namazali zaseko, povrh pa potresli še s sladkorjem.
Ni bilo teh presnetih telefonov, ki bi bili nam v zabavo, staršem pa bi služili za kontrolo. Lahko smo počeli, kar smo hoteli. S tem smo se tudi učili, da je skrb za lastno varnost zelo odgovorno dejanje.
Drži, fantje so ščipali deklice, a vse iz ljubezni! Zaradi takšnih norosti odvetniki niso trkali na vrata in novinarji niso pripravljali prispevkov za Tednik in Preverjeno. Sami smo se pomenili med seboj, če pa kdo ni dobro razumel, smo ga nabutali.
Poročili smo se enkrat do 25 leta. Tisti, ki se ni, je veljal za starca. Potem smo skupaj, ob pomoči kreditov, lastnega dela in velikanskega odpovedovanja začeli uresničevati sanje po hišici, stanovanju in počitnicah v tovarniških počitniških domovih nekje ob morski obali.
Tako kot so odrasli vedeli o vseh – vse, smo tudi otroci vedeli o vseh vrstnikih – vse. Kaj je to ”tajnost osebnih podatkov”, se nam ni niti sanjalo!
Najlepša so bila druženja. Pa vezi, ki so se pri tem spletale. Starši niso nadlegovali učiteljev, s kom lahko sedimo v klopi in s kom ne. Obiskovali smo krožke, ki so bili všeč nam in ne našim staršem.
Četudi v šoli nismo bili med najboljšimi, smo se v življenju lahko znašli. Nič nenavadnega ni bilo, če smo med največjimi ponavljavci razredov kasneje našli uspešne podjetnike! Ne le šola, tudi pridnost in iznajdljivost sta bili cenjeni vrlini!
Skupaj smo gradili tovarne, zadružne domove, ceste, kanalizacijo, vodovode. Čistili smo rečne struge in grabne. Brez težav smo pristajali na 1001 samoprispevek, prepričani, da pomagamo graditi lepšo prihodnost za otroke in vnuke.
Ko smo odrasli, je začel svet, ki nam je veliko pomenil – izginjati. Prijateljstva, ki so nas družila, so se spremenila. Kdo ima od koga koristi – to je danes pomembno!
Kdo bi si mislil, da bo pametni telefon postal Car vesolja! Pomembnejši od Človeka! Pravite, da se motim? Nikar! Če ne bi imela prav, potem bi se ljudje, ko pridejo v restavracijo na kosilo, pogovarjali in ne, da bulji vsak v svojega! Kakšna zabloda človeštva!
Nekoč je bilo čisto normalno, da je bilo poleti peklensko vroče, da ni bilo dežja, pa da je ta potem padal malodane vso jesen. Skakali smo po lužah, se kopali v Sori ter dihali na škrge, ker še ni bilo v navadi, da bi s seboj vlačili plastenke z vodo. Le kako smo preživeli? Ni mi jasno!
Nekoč smo kurili z drvmi in premogom. Ko se je začela kurilna sezona, je bilo ozračje takšno, kot je danes nad kakšnim kitajskim velemestom. A dim, ki se je valil iz dimnika, je tudi pomenil, da je nekdo doma, da je zakuril v peč in pristavil za kosilo. Tudi to je bilo nekaj vredno, mar ne?
Kmečka pokojnina, ki jo je dobival ded, ni zadostovala niti za ene zimske čevlje, tako so bili dragi. Ne spomnim se, da bi mi v otroštvu kdaj kupili ravno pravšnje čevlje. Prvo leto so mi bili preveliki, zato smo vanje natlačili časopisni papir, drugo leto so bili ravno pravi, tretje leto pa so tiščali kot sam vrag. Če sem si pritoževala, me je mama zavrnila: ”Si že nisi ostrigla nohtov, zato te čevlji tiščijo!”
Danes imam omaro, v kateri je kakšnih dvajset parov čevljev. Pa še me kdaj zamika, da skočim v trgovino in se sprehodim med policami.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
