KOLUMNA: Košarka

Košarka, kriket, kajakaštvo, karate, kotalkanje in še marsikateri drugi šport bi lahko opisal, a ker je moj športni idol že od kar pomnim zdaj že pokojni Dražen Petrović, ne morem pisati o drugem kot o košarki. Seveda sem košarko spremljal že pred tem oziroma pred dobo Dražena. Spomnim se, kako močno smo pri nas doma navijali za Olimpijo, mislim, da je bila svoj čas Brest, pa tudi Smelt Olimpija. A karkoli je že bila, mi smo rekli Olimpija. Da košarka sploh obstaja, sem se pravzaprav zavedal v časih, ko  so v Ljubljani navduševali Vinko Jelovac, pa Krešimir Čošić, meni ljubi Marko Gvardjančič, pa kasneje Slobodan Subotić, Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Boris Gorenc, Marko Milić, Marko Tušek in seveda ostrostrelec Dušan Hauptman.  Ta je bil sploh fenomen. Vsak dan se je namreč na treninge v Ljubljano vozil iz Litije. Njega sem kasneje tudi pogosto gostil v svojih oddajah.

Bajerski otroci smo radi igrali košarko. A ne običajno košarko s pravo košarkarsko žogo, o njej smo lahko le sanjali, tudi pravih košev na našem dvorišču ni bilo. Če take nismo premogli, smo na koš metali stlačene in dodobra prelepljene časopisne papirje. A ponavadi se je že kje našla kakšna žogo. Saj sem vam že zaupal, da smo takrat pridno ministrirali in si od loškega župnika Jožeta Čampe pogosto prislužili kakšno žogo. Tudi pri košu ali obroču smo se znašli. Mi smo, če ni bilo drugega, uporabljali kar smetnjake, rekli smo jim kante za smeti. V tistih časih so bile vse pločevinaste. In v njih vse, od plastike, ostankov hrane, do premogovega pepela in pepela od drv. Če naše mame s pepelom niso posipavale svojih njiv in gredic. Kar je bilo menda koristno za vrtnine. A pepel so uporabljale tudi nam v škodo. Pozimi na primer so naše zaledenele proge za sankanje, smučanje in drsanje veselo posipavale s pepelom. Menda zato, da se je dalo po ledu hoditi. To, da se ni dalo več smučati, sankati in drsati, jih ni zanimalo. Pepel se tako možno zaje v  sneg ali led, da še tako namazane smuči ne gredo nikamor. Zdaj jih razumem, zakaj so tako ravnale, a takrat ne. A o tem več, ko pride na vrsto črka s, torej sankanje in smučanje. Gremo nazaj h kanti. Pri nas so stale ob robu dvorišča, skorajda prislonjene ob stavbo, kjer so bile kleti, pralnica in prostor za peko kruha in potice. Ponavadi smo izbrano potegnili le še malo bližje ob zid,  toliko stran, da je pokrov kante služil kot nekakšna tabla, podobna kot tiste na pravih koših postavljenih na športnih igriščih ali dvoranah. Seveda ne eno ne drugo takrat v Kisovcu nismo imeli. Le en samcat koš ob velikem nogometnem igrišču na Šohtu, do koder je bilo precej daleč in smo se te poti naveličali že, ko smo se tja gor odpravili trikrat tedensko na trening nogometa. Morebiti je bil še kje postavljen kakšen košarkarski koš, a tega mi bajerski otroci nismo vedeli. Vsaj jaz ne.

Naš koš, bolje kanta, je morala biti nekako do polovice napolnjena. Zato, da se nam ni bilo potrebno preveč sklanjati, ko smo ven pobirali žogo. Koš je veljal, če je žoga ostala v kanti in se recimo ni odbila nazaj ven.  A so se tudi ob tem brusila kopja, kajti nismo bili vsi enakega mnenja. Sploh še, če si bil sam tisti, kateremu se je žoga po zadetku odbila ven. Po drugi strani pa spet ni bilo dobro, da je bil smetnjak povsem prazen. V tem primeru se je bilo potrebno  pri jemanju žogo kot rečeno precej globoko stegniti vanjo.  Če je bilo bolj vlažno vreme in naše makadamsko igrišče razmočeno, potem si lahko mislite, kakšna je bila naša žoga, ko smo je vzeli ven s kante. Ali siva od pepela, ali pa so bile na njej kakšni ostanki hrane. Pri nas smo imeli štiri kante. Ker otroci, preden smo začeli z igro, ponavadi nismo bili sprti, smo le eno preuredili v koš in igra se je lahko začela. Da bi vsak v svojo metal, bi bilo dolgočasno, pa tudi žog ni bilo dovolj. Še tista ena je bila bolj tako tako. Seveda ne prava košarkarska, ki smo jo prvič videli, ko smo šli v peti razred v topliško osnovno šolo, kjer so imeli telovadnico, ki je mi v Kisovcu takrat nismo imeli. Čeravno je od takrat že skoraj petdeset let, tudi danes otroci uporabljajo isto telovadnico. Pa čeprav je večni zagorski župan Matjaž Švagan pred leti napovedoval, da bo zgradil novo. Ne da jo bomo zgradili, da jo bo on. Pa iz tega ni bilo nič. Le nekje na kakšnem odpadku bi se še našla tabla, kjer je pisalo, da bo zgradil zagorski biser. Z bazenom, ker je na tem področju spodaj globoko topla voda, zato je ta kraj dobil ime Toplice, in ne vem vse s čim še.  Pa je potem prišlo le do prenove.

No, mi kisovški otroci pa smo vse od prvega do četrtega razreda na Lokah, na drugi strani Kisovca, ki ga deli potok Medija, telovadili kar na šolskem dvorišču ali po razredih, če je bilo prehladno ali je deževalo. Najbolj se spomnim tiste igre, ki gre nekako tako, da je nekdo med nami stopil pred tablo in izmenično precej na glas govoril “poplave ali avioni“. Če je rekel poplave, smo vsi zlezli na šolske mize, če avioni, pa pod mize. Kar utrudljivo, verjemite. A bistveno bolj zanimiva igra, kot jih danes otroci najdejo na sodobnih elektronskih napravah.

Vrnimo se h košarki. Igra je bila seveda malce drugačna kot tista, ki smo jo spremljali prek tv ekranov, če je antena v našem koncu v času tekme sploh vlekla. Žreb je določil, kdo med nami bo prvi izbral pozicijo za met. Če je zadel, potem je moral tudi tisti za njim zadeti, sicer je izpadel in tako naprej do zmagovalca. Ali pa smo seštevali zadete mete in tisti, ki je prvi prišel do vnaprej določenega števila, je zmagal. Preprosto, a smo se tudi tu znali spreti.

Ko smo se po nekaj dneh naveličali vedno znova in znova brskati po kanti, je kdo med nami našel boljšo rešitev. Takrat je bilo še veliko vinskih sodov, nekatere je tudi najedel čas in so razpadli. Les je zgnil, železni obroči pa so “preživeli“. Nekako nam je ta obroč uspelo z žeblji pribiti na katera od vrat naših kleti, seveda z dovoljenjem lastnika, in naša košarka je že postala podobna pravi košarki. Zdaj smo lahko tudi igrali, eden proti enemu, dva proti dvema, pa tudi trije proti trem. Zarisali smo še polje, pa črto za proste mete in že se je spet na našem dvorišču kadilo kot za stavo. Mame, predvsem tiste, ki so živele v pritličju pa so kričale na nas, da bodo morale perilo, ki so ga sušile na vrveh napeljanih pred vhodnimi vrati, še enkrat oprati.  Zgodilo se je tudi, da je bil naš obroč čez noč izpuljen in vržen bog ve kam. Potem se je začelo iskanje. Če obroča nismo našli, smo od kje privlekli kakšno rajfno od kakšnega kolesa, ki ni bilo več vozno. Teh je bilo v naših koncih kar nekaj. Ven smo vzeli še špriklo, napero ali špico, ki je rajfno ali obročnik držal skupaj. Nekako smo morali z močnim in trdnim žebljem, ki smo mu rekli cvek, narediti vsaj luknjo ali dve, da smo jo uspešno pritrdili na taista vrata, kjer je bil prej odtujen obroč za sod, in naša napeta igra za življenje in smrt se je lahko spet začela. Seveda se šalim, ni bilo tako hudo, resno pa smo vsako športno panogo vseeno vzeli. Pri nas ni bilo popuščanja. Lahko pa si mislite, kako je vse skupaj potekalo brez sodnika. Zase vem, da nisem ravno natančno metal, v tem je bil pravi mojster Branko, ampak sem pa znal tako dobro pokrivati, da sem šel pogosto komu močno na živce. Pa tudi sam sebi, ker sem se moral zadovoljiti z obrambnimi veščinami, ko sem spoznal, da nikoli ne bom tako natančen kot je bilo takrat Gvardjančič in kasneje, ko smo košarko igrali že tudi v srednji šoli, moj Dražen.

Pogosto so z nami igrali tudi naši starši- moški del- in kmalu ugotovili, da je obroč pribit na nizka vrata kleti zanje prenizek, zato je moj ata zavihal rokave in nas še enkrat- spet in znova- prijetno presenetil. Kje drugje kot v rudniškem obratu v Kisovcu je dal izdelati pravi koš. Takega, ki je imel obroč, pa tablo, sicer ne čisto pravih mer in stojalo. Kratko stojalo z zavarjeno ploščo s štirimi luknjami, da ga je lahko z vijaki pritrdil na zid ali steno, kakor hočete.  Vmes med lesenimi vrati. Kamor je poprej s sposojenim električnim vrtilnim strojem zvrtal štiri luknje.  Da ne boste mislili, da je imel kdo od naših sosedov vrtalnik, ali kakšno brusilko, kje pa. Kar so potrebovali, so dobili na rudniškem obratu. Meni se je zdelo, velik res nisem bil, da je koš previsoko nameščen, a se slej ko prej tudi na to privadiš. Vaja dela mojstra.

Včasih so nas dol z ganka, tako smo imenovali skupni balkon z leseno ograjo, gledali tudi naši očetje in se verjetno pošteno nasmejali našim vragolijam. Če bi imeli na našem dvorišči razsvetljavo, bi pred nami ne imeli nobenega miru, tako pa smo morali s to ali ono igro končati, ko se je zmračilo. Kar naenkrat je vse naokoli  utihnilo. Ne pa tudi doma, ko smo jih od mam pogosto slišali, da taki packi oziroma tako umazani in prašni nikakor ne smemo v kuhinjo in da se moramo prej dodobra stuširati in preobleči v čista oblačila. Ponavadi kar v pižamo. Umivanje, pa saj veste, mladim fantom nikoli ni šlo ravno dobro od rok. Zato je meni mama pogosto rekla, da sem se spet umil po mačje. Tega sicer takrat nisem razumel, vedel pa sem, da to verjetno ni kaj pohvalnega, saj sem jih zraven še pogosto slišal, sploh še, če je za mano stopila v kopalnico in je bilo vse naokrog mokro, bela brisača pa na dveh ali treh mestih precej rjava. Od mojih ne dobro umitih rok, ki jih milo ali žajfa ni ravno dobro dosegla in se je na teh mestih mudila premalo časa. A le kako naj bi bilo drugače, ko pa se nam je vedno kam mudilo. Pogosto smo bili namreč dogovorjeni, da doma v stanovanju nadaljujemo s kakšno drugo igro. Pri nas doma smo pogosto palčkali, zdaj tej igri rečejo mikado, šahirali, igrali marjanco, ki je zmanjšana različica fliperja ali pa veselo kartali, dokler sosedova Zinka svojega sina Branka  ni poklicala na večerjo. Če ni že pri nas kaj pojedel. Najrajši smo imeli pečen krompir. Moji so kar celega dali v pečico, seveda takrat v štedilniku na premog, in ko je bil skuhan ali pečen, saj ne vem kako bi temu rekel, se je začela pojedina. S karate udarcem (evo, še malo o karateju) smo ga otroci presekali na pol, ga namočili v sol, ki je bila stresena na mizi, če se v suho sol sploh namoči, in njami. Le še pečen kostanj se lahko s tem kosa. Sosedov Justin, Brankov oče, knap, tako kot moj ata, je krompir še preden ga je dal v pečico prerezal na dve polovici in ga premazal s putrom. Saj veste, da je to maslo!  Povem vam, da je bil še bolj okusen, ker je bil tudi lepo rumeno popečen.

Še bolj pa je bil krompir popečen, če smo ga narezali na tanke lističe in ga dali na očiščeno ploščo našega šporheta. Najprej smo ga popekli na eni in potem še na drugi strani. Včasih se je povsem zažgal, ali pa dobro zalepil ob razbeljeno ploščo šporheta. A nekateri so se lepo zapekli. Malo smo ga še  posolili in smo imeli svoj čips. Dvakrat njami. Hm, ne vem, ali bi se dalo podoben čips speči na indukcijski plošča ali steklo keramični. Ker šporheta pri nas že vrsto let nimamo.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.