KOLUMNA: Se splača ali ne?
Pravijo, da ima sodoben človek v svoji glavi najpogosteje tole preračunljivo misel: ”Se mi to splača ali ne?”
Medtem ko ”preračunavamo”, teče čas, lahko se celo zgodi, da vmes pozabimo živeti. Še huje; če nam ni čisto jasno, kaj se nam sploh splača, brez potrebe letamo ”s cveta na cvet” in tratimo energijo! Če imamo bližnje, ki nam veliko pomenijo, jih obiskujmo, kajti grmovje in trnje preraste pot, po kateri nihče ne hodi. (orientalski pregovor)
Mali Mihec je imel rojstni dan. Ko so prijateljčki odšli, sta z očetom finančno ”ocenila” darila.
“Kdo ti je prinesel tole majico?” je vprašal očka in potegnil iz kupa nekaj belo-rdečega. Nekdo se je zelo potrudil in na belo majico sam narisal tri rdeče avtomobilčke.
”Peter,” odgovori sin.
”Ne splača se ti ga vabiti. Pojedel je več, kot je bilo darilo vredno.”
Zgodbica NI izmišljena. Je resnična. Samo vprašamo se lahko, kakšen bo Mihec, ko odraste.
Pa bi še razumela, da sem in tja kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo. Zdi se nam, da se nam splača, ker jih dobimo po ugodni ceni.
Si predstavljate, da se začnejo stvari, ki se nam jih je ”splačalo kupiti”, kopičiti po omarah? Ne da bi vedeli kdaj, zmanjka prostora za tisto, kar je nujno potrebno.
Ni prav, da imamo stavek ”se splača ali ne” v glavi tudi tedaj, ko gre za prijateljstva, celo za ljubezen, celo za medsebojne-tesne družinske odnose.
Drži, splača se vstajati zgodaj, da vidimo, kako se rojeva dan. Splača se biti dober, splača se ”malo potrpeti”, splača se pogovarjati, delati prav.
Splača se prešteti do deset in šele potem, po razmisleku, izreči tisto, kar se nam je v jezi in besu zakuhalo v srcu.
Približno na tem mestu pa se lahko od preračunljivosti poslovimo in ji ne dovolimo, da bi se več kot toliko vmešavala v naša življenja.
Tudi sama pogosto slišim, kje imam pamet, se mi ”splača”, ker na Facebooku vsak dan objavim kaj takšnega, kar se mi zdi prav. V finančnem smislu seveda ne. Pa v odnosu do ”gospodinjstva” tudi ne, ker v tem času druge stvari počivajo. Recimo jesensko pomivanje oken.
Ljudje smo takšni in smo drugačni. Premalo je ”samotnih otokov”, kamor bi zbežali pred ”drugačnimi”. Pa tudi – čemu bi? Življenje je polno vzponov in padcev, ne nazadnje se lahko celo zgodi, da s svojim Lastnim ”to se splača, to ne”, prizadenemo druge.
S časovnim zamikom izvem, da so prijatelji ali sodelavci ”pozabili” name, da me niso povabili v svojo družbo. ”Verjetno so ocenili, da se jim ne splača,” mi odgovori Najdražji.
Spominjam se gospe iz stroke. Obiskala me je, ker je želela izvedeti podrobnosti o nekaterih zgodbah, ki sem jih objavila v trilogiji ”Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Preživeli sva zelo lepo popoldne. Poslovili sva se z besedami, da se ”kmalu spet vidiva”. Ko so mi kasneje prišle na ušesa govorice o predavanju, ki ga je imela tudi na račun mojih ”citizen-science” raziskav, me je slišano globoko prizadelo. Ne le zato, ker se mi je vse popoldne prijazno lagala v obraz, tudi zato, ker je kasneje ugotovila, da se ji verjetno bolj splača, da se iz mojih poljudnih raziskav norčuje, kot da jih postavi na svoje mesto.
Koliko je med nami takšnih, ki se globoko v sebi zavedajo, da so bližnji prijazni, ustrežljivi in na razpolago zgolj zato, ker se jim bo to krepko splačalo, ko se bo delila dediščina?
Zadnje čase, če se le da, ne spremljam medijev. Srce me boli, ko vidim, kako nizko je padlo slovensko novinarstvo. Bojim se, da so na začetku, ko še niso bili čez in čez predpražnik svojih gospodarjev, še upali, da se jim bodo upognjene hrbtenice – splačale.
Kaj se bo nekoč, ko se bodo vsi ti, ki so prodali dušo hudiču, prebudili, ko se jim bo začela oglašati vest, zgodilo? Jih bo strah samega sebe, se bodo sramovali podobe v ogledalu?
Včasih bi bilo prav, da si vzamemo kakšen dan ”posta”. In počnemo stvari, za katere bi še včeraj trdili, da se ”nam ne splačajo”.
Morda bi sprememba dobro dela?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
