KOLUMNA: Privilegiji
Sodim med tiste redke čudake, ki ne nasedajo reklamam in različnim ”aktivistično-politično” obarvanim geslom.
Spominjam se različnih ”mešetarjev”, ki so že od izida prve knjige naprej trkali na moja vrata ter me prepričevali, da mi bodo z odličnimi naložbami oplemenitili dobiček! Kakšen dobiček, za božjo voljo! Kdo (razen državnih pisateljev) je s knjigami že obogatel! Nič kaj prijazno se nismo razšli. Pa še dobro, da je bilo tako. Ena gospa je zaradi goljufij naivnežev še danes zelo iskana persona!
Vsako leto znova me zmotijo različne govorance, češ, kakšni reveži so tisti, ki nikoli ne vidijo morja. Naj mi ne zamerijo ljubitelji le-tega, če rečem, da so, po mojem, reveži zgolj tisti, ki si ne morejo vzeti ”pet minut” časa zase! Jim tega ne dovoli okolje, v katerem živijo ali pa si časa za počitek ne zmorejo vzeti sami!
Ljudje smo si zelo različni! Tudi počitek si oblikujemo vsak po svoje! Že nekaj let si ne predstavljam, da bi si privoščila odklop za teden ali več dni. Kaj bi počela? Bi se mi že po kratkem času zmešalo od dolgčasa in brezdelja?
Nekoč, ko so bili otroci majhni, je bilo drugače. Po mukotrpnem pakiranju, ko me je skrbelo, da ja nisem česa pozabila, smo se posedli v avto in se odpeljali morskim dogodivščinam naproti. Bilo je super! Otroci so uživali, meni pa je po kosilu pripadala kakšna ura, da sem si lahko v miru privoščila kavo in nekaj strani knjige. Zadnji dan je bilo ponovno treba vse spraviti nazaj v kufre, se posloviti od prečudovitih sončnih zahodov, se odpeljati domov, kjer me je čakalo kup dela s pranjem! Nočna mora v ulici Brestov se je zgodila, ko sem se po takšnem dopustu na pol ckrnjena privlekla v službo!
Potem so otroci odrasli, meni pa se je oddahnilo. V času dopusta lahko, končno že, počnem, kar želim! Poleti mož pazi na sinovega psa, jaz na hčerkino mačko, zalivam rože, pobiram na vrtu pridelek! Lahko pa ves dan stojim na glavi, če hočem!
Potem pa me nekoč pocuka za rokav Marjanca. ”Povej po pravici, če nimaš denarja, ti posodim, samo skidaj se od hiše!”
Bolj, kot sem ji dopovedovala, da bi lahko šla, pa nočem, manj mi je verjela. Vdala sem se v usodo in se ji za tri dni pridružila na vikendu, ki ga je imela v okolici Poreča. Ne rečem, saj je bilo zabavno; štiri gracije smo se družile od jutra do večera, se zabavale, vmes popile kakšno steklenico vina! Že dolgo se nisem toliko nasmejala kot takrat! Žal ni bilo časa ne za branje, ne za tišino, ne za sprehode. Treba se je bilo, hočeš nočeš, prilagajati. Zvečer bi šla rada zgodaj spat, a se ni dalo, ker smo razgrajale do polnoči in še čez. Zjutraj bi rada vstala ter opazovala sončni vzhod, a se ni dalo, ker bi zbudila cimre, pa bi bil vik in krik! Ko sem zadrževala dih, da ne bi kakšne motila, sem se počutila kot v bolnišnici po operaciji, ko so se minute vlekle kot kurja čreva!
Marjanco imam strašno rada, a nikoli več se nisem dala pregovoriti. Mučenja je bilo že v prvo več kot dovolj.
Potem sem poskusila z aktivnimi počitnicami. Ponudniki so obljubljali marsikaj, a so aktivnosti največkrat zaradi pomanjkanja interesa, odpadle. Škoda. Da bi se podala po peš poteh sama? Raje ne. Za menoj je že kar nekaj nič kaj prijetnih srečanj z ”najbolj srčkanimi psi na svetu”, tudi s ”prijaznimi” gručami nepovabljenih ”turistov” iz prekomorskih krajev, ki so mi za vse večne čase nagnali strah v kosti.
Spominjam se zadnjega letovanja na Kreti. Imeli smo čudovito ”hišno” vodičko, ki nas je v imenu hotela in za svojo dušo vsak dan peljala na kolesarski izlet. V skupini smo bili različno govoreči iz malodane vsega sveta. Družbo nam je delal tudi izraelski zakonski par, ki se je v maniri pisatelja Ephraima Kishon norčeval iz navad sonarodnjakov. Verjetno prvič in zadnjič, da sem si zaželela, da bi se počitnice podaljšale vsaj še za nekaj dni.
Ne razumem prijateljic, ki lahko dneve in dneve ležijo na plaži in ne počnejo ničesar. In potem mi ob treh zjutraj pošljejo sms, če že spim, ker bi se one malo pogovarjale.
Ne zamerite mi, ampak lenoba in brezdelje me spravljata ob živce. Kazalci na uri se nikamor ne premaknejo in po pol ure ležanja me vse boli. Že misel, da bo treba vstati, oditi v hotel, se preobleči za večerjo, povzroči hudo depresijo.
Pri izkoriščanju prostega časa ne smemo biti ovce. Na kraj pameti nam ne bi smelo pasti, da bi sledili čredi; enkrat proti morju, enkrat proti Triglavu.
Niti pod razno ne bi smeli nasedati floskulam o ”revežih”, ki si ne morejo ”privoščiti” morja. Kot da je iti na morje privilegij! Ni!
Privilegij je, če se lahko odklopimo na svoj način!
Če je to sedenje na vrtu s knjigo v roki ali namakanje nog v lavorju, tudi prav! Naša volja, naša izbira!
Občudujem tiste, ki se odpravijo po Jakobovi poti v Španijo, pa one, ki želijo prejadrati Oceane. Klobuk dol pred adrenalinci, ki so letos prehodili in prekolesarili Slovenijo po dolgem in počez!
Nikar naj se vam ne smilim, če vam povem, da sem bila vse leto doma.
Kljub temu sem že do danes, malo sem in malo tja, prehodila 3.500 kilometrov, kar znese okoli 0,8 % poti okoli sveta! Na teh poteh gredo moji možgani na off, četudi vmes srečujem prijetne posameznike, s katerimi kdaj pa kdaj za minuto, dve poklepetam, lahko pa tudi ne.
Bo lahko jutri kaj drugače? Mogoče, zakaj pa ne!
A lepo prosim, ne vsiljujte mi, kaj je zame dobro in kaj ni! Bodimo to, kar smo, trenutne ”trende” si zataknimo za uho, ker jutri bodo na površje priplavali novi!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
