KOLUMNA: O špetirju nekoč
Glede na to, da sem čistokrvna Žirovka, bom današnje paberkovanje o špetirju nekoč začela z eno pikro tudi na moj (naš) račun.
Včasih je bilo v navadi, da so bili oklici trikrat. Bodoča zakonca pa sta morala v tem času obiskovati župnika, ki ju je poučeval o zakonskem življenju, obenem pa ju je spraševal katekizem, ki sta ga morali znati na pamet.
V času pred prvo svetovno vojno je bil v eni od župnij na Poljanskem župnik, ki se je rad malo pošalil. Nekoč je dobil na poučevanje dva, ki sta bila za skupaj toliko kot noč in dan.
Ona je po svoji materi podedovala nenehno užaljenost in zajedljivost, on pa je bil bolj vroče krvi, hitro je stisnil roko v pest, če mu ni bilo kaj prav.
Tako je pogovor nanesel tudi na ubogljivost v zakonu. Župnik jima je razlagal, da mora biti žena možu pokorna, in da mora držati jezik za zobmi, če ji je prav ali ne. Župnik je ta del katekizma malo priredil, ker je želel dekletu med vrsticami dopovedati, da se bo lahko zgodilo, da bo tepena, če bi možu po nepotrebnem jezikala.
Žal pa ni računal, da bo zanetila prepir kar v zakristiji. Vstala je in se začela jeziti, da pa ona že ne bo tiho, da bo v zakon prinesla dovolj veliko doto, ki ji bo dajala pravico, da bo povedala, kar misli. Fant jo je nekaj časa poslušal, potem je vstal še on in jo odrinil od sebe, da je po nesreči pristala na župnikovih prsih.
»Tukaj jo imate, pa jo poročite, s komer koli hočete!« je nato zakričal in zaloputnil z vrati za seboj.
Čez nekaj let je bilo dekle previdnejše, ko so ji našli novega ženina. Tokrat je bil to neki obrtnik iz Škofje Loke, ki pa je bil obenem daljni sorodnik Ivana Tavčarja.
Ni sicer dokazano, vendar so mi zatrdili, da je prav zaradi tega dekleta Tavčar potem še večkrat ponovil, da imajo tisti možakarji, ki si poiščejo ženo na Žirovskem, šteta dvojna leta.
Ko brskam po zapiskih, vidim, da se v zadnjih sto letih Slovenci nismo dosti spremenili. Morda smo le še slabši od prednikov, prepire pa negujemo kot dragoceno cvetlico, da ja ne bi ovenela.
Sovražimo se že od pamtiveka. Med ljudmi še zmeraj živijo spomini na krivice, ki so bile storjene, odpuščanja pa je bolj malo.
To se kaže tudi v rekih:
”Ta star je bil baraba, ta mladi pa niso nič boljši.”
”Jih bo že Bog ‘štrafal’ za vse, kar so komu hudega storili!”
”Se je delal, kako je pobožen, drugače je bil pa hujši od hudiča!”
”Eni so bli pa res sam za ‘šundar’ delat!”
Najpogosteje so se sporekli zaradi: termanov (mejnikov), vode, alkohola, dediščine, medsosedskih odnosov, porok iz koristoljubja, odnosov med gospodarji in hlapci.
Včasih je bilo zelo pomembno, kako se je kdo pisal in čigav je bil. Zanimivo je, da se je veliko preklinjalo. Zelo so bile priljubljene italijanske in srbske kletvice. Sem in tja so kakšnega tudi zabodli. Tovrstni folklori ni nihče namenjal večje pozornosti.
Pomemben del medsebojnih odnosov je bila tudi foušija. Foušaritni so bili, če je kdo predčasno spravil pridelek, če je imel sosed novo obleko, če je komu uspelo popiti frakel šnopca več kot komu drugemu.
Sogovorniki so si bili enotni: alkohol je povzročil največ gorja. Zaradi njega so ljudje izgubljali pravde, trpele so družine in marsikoga so zaštihali, ne da bi vedeli, zakaj pravzaprav se je storilcu zmračilo v glavi.
Tudi voda je bila vir nenehnih prepirov med sosedi. Zgodilo se je, da se je ob naravnih katastrofah kakšen studenec zamašil ali pa se je njegov tok preusmeril drugam, kar je povzročilo, da so ostali njegovi lastniki brez pitne vode. Ko so prosili za pomoč sosede, se je zgodilo, da se niso odzvali.
Nekatere ženske so pri medsosedskih obračunih rade uporabljale naostrene jezičke.
Najpogosteje so se sporekli zaradi gozdnih poti, skupnih dohodov do hiš ali gospodarskih poslopij, poljskih poti, najrazličnejših bližnjic ali stez.
Si predstavljate dolgočasne zimske dneve, ko zunaj ni nobenega poštenega dela, vam pa gredo po glavi same zaspane misli? Kako krasno bi bilo malo ponagajati tistemu čez cesto. Sneg, ki je prekril poti, bi bilo dobro skidati na sosedovo dvorišče, potem pa opazovati, kako se bodo skozi visoke kupe prebijali na plano? Kaj pa, če bi zvalili na pot kakšen hlod? Ali celo dva? Še bolje bi bilo, če bi stezo, ki res ni označena v nobeni zemljiški knjigi, polili z gnojnico in vmes nastavili še kakšno past?
Veliko takšnih primerov ljudje še pomnijo, vse skupaj pa povezuje med seboj zgolj in samo – hudobija.
Slovenci smo res posebneži. Držimo se tega, kar si vbijemo v glavo, čeprav vemo, da kdaj nimamo prav. A vseeno vztrajamo. Ljudje posegajo v tujo zemljo, celo ne da bi vprašali. Včasih smo govorili: Tujega nočemo, svojega ne damo, danes pa mnogokje velja, da svojega ne damo, tuje pa vzamemo, če se le da.
Že od davnine sem se je vedelo, da najbolj sočna trava raste tik ob meji. Tisti, ki so cenili in spoštovali medsosedske odnose, so pazili, da niso nikoli zahajali v tuje zelje. Kljub temu pa se je zmeraj našel kdo, ki je rad prestavljal mejnike in netil prepire.
Klevete so netile prepire, razdirale zakone, podžigale strasti in spreminjale človekovo usodo. Zaradi njih so postale nekatere hiše ožigosane še do današnjih dni.
Resnici na ljubo je treba povedati, da se s takšno dejavnostjo niso ukvarjale le ženske, kot nekateri zelo radi razlagajo, temveč se je veliko opravljanja zanetilo tudi za gostilniškim pultom.
Spomladi leta 1954 je Pepca zmerjala Francko s partizansko kurbo, češ da si je privilegije pridobila z ritjo in kurbanjem. Pepca se je morala še istega dne zglasiti na Postaji milice v Kranju, kjer so jo zasliševali do treh zjutraj. Kaznovana je bila z enomesečnim zaporom.
Nekaj let kasneje je Lipe za tiste, ki so šli od nedeljske maše, izjavil, da so cerkvene pokveke. Posledic ni bilo nobenih, le ljudski glas si je besede, kot kaže, za vse večne čase zapomnil.
Na sestanku krajevnega odbora OF pa sta si skočila v lase učitelj in nekdanji hlapec. Slednji se je oglasil z besedami, da ni prav, da učitelj postane predsednik odbora, ker da je med vojno sodeloval z Nemci. Učitelj mu ne ostane dolžan, dvigne pest in zakriči: ”Ni večjega okupatorja, kot si ti. Vse nas hočeš imeti pod komando, pa še pisati ne znaš.” Hlapec je vložil tožbo, a ker je učitelj na sodišču dokazal, da je imel glede nepismenosti prav, je plačal le tisoč petsto dinarjev povprečnine.
Žalitve na račun oblasti so bile vse po vrsti kaznovane. Mnoge tudi z zaporno kaznijo.
Ko je leta 1953 Tita na Brdu obiskal ameriški obrambni minister Frank Pacco, je Cilka, ki je kelnarila v eni od gostiln, malo preveč globoko pogledala v kozarec, skočila je na mizo, dvignila krilo in pokazala golo rit z besedami: ”Poserjem se na barabo hudičevo. Če bi imela pištolo, bi ga ustrelila.”
Med tistimi, ki so se ji smejali, je bil tudi špicelj, ki je Cilko za leto in pol spravil v zapor. Plačati pa je morala tudi tisoč osemsto dinarjev kazni.
Včasih so imeli špiclje, danes njihovo delo opravlja ”virtualna policija”.
Predniki bi temu z vso možno sočnostjo rekli: ”Isto sranje, le drugo pakovanje!”
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
