KOLUMNA: Vsi sveti
Za nami je eden tistih praznikov, ki ga, vsaj jaz, obeležujem s kepo v grlu. Vsi sveti, praznik vseh svetnikov in rajnih, je bil v Sloveniji po 2. svetovni vojni preimenovan v Dan mrtvih, po zakonu o praznikih iz leta 1989 in 1991 pa v Dan spomina na mrtve. Kultura ohranjanja spomina na tiste, ki smo jih imeli radi, pa so umrli, ima pri Slovencih že več stoletno tradicijo.
Žal pa se v vsej zgodovini še ni zgodilo, da bi bili po ”smrti vsi enaki”. Niti v komunizmu ne. Že mimobežen sprehod med spomeniki in mavzoleji to dokazuje. Nekatere pokopljejo z vojaškimi častnimi, si to zaslužijo ali ne, druge zagrebejo na hitro, le ob prisotnosti pogrebnikov. brez molitve, brez ene same lepe, poslovilne misli.
Ko se spomnimo Antigone, ki je kljub Kreonovi prepovedi pokopala svojega brata ter zanj žrtvovala svoje življenje, se moramo spomniti vseh mrtvih, ki ležijo vse križem ubiti po številnih jamah in breznih. Maščevalni duh, ki se je naselil v potomce njihovih morilcev, ne dovoli, da jih pokopljejo. Tisti, ki so pobijali, so s svojimi zavrženimi dejanji zaznamovali številne rodove. So se pred smrtjo vsaj spovedali strašnega greha, ki so ga storili, ko so dvignili roko nad brata? So raje umrli v pošastnih mukah, ker niso dobili ne odveze, ker niso slišali niti besedice o odpuščanju?
Človek 21. stoletja ima do smrti drugačen odnos, kot so ga imeli predniki. Zelo odkrito simpatizira z evtanazijo v pričakovanju, da se bo zmeraj našel kdo, ki si bo zatisnil oči pred Hipokratovo prisego.
Včasih so rekli: ”Za smrt je ni rože na vrt‘ …” Smrt je včasih pomenila nekaj popolnoma drugega kot danes. Sodoben človek je, nasprotno, skorajda prepričan, da se mu godi krivica, ko pride do zadnjega dejanja v njegovem življenju.
Nekdaj je bila smrt nekaj povsem naravnega, kar so vsi razumeli in sprejemali. S tem ni rečeno, da so imeli ljubljene osebe manj radi. Še zdaleč ne. Človekov življenjski krog so največkrat primerjali z naravo, ker so bili z njo bolj povezani. Tam sta rojstvo in smrt med seboj veliko bolj prepletena, kot si to predstavljamo dandanašnji, ko so se vezi zrahljale ne samo zaradi načina življenja, temveč tudi zaradi številnih novih vrednot, ki nam jih prinaša čas, skozi katerega hitimo.
Bolj kot v srcu so pokojnega pogrešali pri delu. Da manjka par delovnih rok, se je pač najhitreje opazilo. Srce je, Slovenci takšni smo, najraje jokalo samo.
Zanimivo je, da v času pred letom 1940 še ni bilo navade, da bi se rokovali in na ta način izrekali sožalje. Da bi prinesli vence ali kakršne druge šopke rož – prav tako ne. Kranceljni so postali moderni veliko kasneje. Sprva niso bili narejeni iz svežih rož, temveč iz smrekovih vej in umetnih rož. Nekateri so jih izdelovali iz krep papirja in jih potem povoskali, da so dlje časa obstali.
Ko se je začel pogreb, je svetar prižgal laterno in potem je v njej nesel svečo vse do groba. Poslanstvo svetarja je bilo častno in se je pogosto dedovalo. Prej, preden je šel sprevod od hiše, so imeli sedmino. To je bilo nujno, saj so prihajali na pogrebe tudi od daleč. Ali danes sploh še vemo, kakšni so bili običaji naših prednikov v času, ko so se poslavljali od tega sveta?
Zelo iskreno lahko rečem, da sem vesela, da sem pol življenja preživela brez Halloweena. Povezan je s keltskim festivalom mrtvih. 31. oktober je predstavljal začetek keltskega novega leta, pa tudi začetek mraza, pomanjkanja in teme. Ljudje tistega časa so verjeli, da se na ta večer duhovi umrlih poslavljajo od našega sveta. Prižigali so kresove, puščali hrano pred vrati za duše umrlih in na okna postavljali prižgane sveče. Na ta grozljivi in strašljivi dan je morala ena družina v vasi darovati svojega otroka, da bi s tem umirili hude duhove. Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, na katero so izdolbli strašljive dele obraza. Grozljivo! Od kod nam perverzna želja, da takšno kulturo odnosa do smrti sprejemamo kot nekaj zabavnega, luštnega in primernega?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.