KOLUMNA: Kultura
V minulih letih sem počela marsikaj, a malodane vse je bilo, bolj ali manj, povezano s kulturo.
Ne bom pozabila pogovora z Mihom Balohom. Mladi ga ne poznajo, a starejšim se je usedel v srce skozi mnoge glavne vloge tako v gledališču kot na filmu. (Ne čakaj na maj, 1957, Veselica, 1960, Ples v dežju, 1961, Po isti poti se ne vračaj, 1965, Amandus, 1966, Grajski biki, 1967, Maškarada, 1971, Ko pride lev, 1972…)
Preden sem ga pregovorila, da pride v Škofjo Loko, v Kaščo, kjer sem vodila pogovorne večere, sva se večkrat srečala v gostilni ”Kot” v Kranju. Jaz sem bila vztrajna, on me je odbijal in se izmotaval, češ da je bolan, da ne more, nima prevoza, da pozablja …
Potem pa me nekoč vpraša, kakšno je občinstvo, ki prihaja na te večere. Z veseljem sem mu povedala, da zelo prijetno, kulturno, da so vsi, ki prihajajo, zelo srčni. Slednje je potem odločilo, da mi je obljubil, da pride.
Tudi sam se je zelo lepo uredil, bil je nepozaben sogovornik. In kjer je bil čas primeren, sem ga prosila, če lahko zrecitira kakšno Prešernovo pesem. ”Katero?” je vprašal. ”Bi mi verjela, če bi ti rekel, da jih znam vse na pamet?”
In potem je vstal in začel recitirati Zdravico. Pri tem se mu je glas spremenil, postal je čustven, zelo globok. Sledi življenja, ki mu ni prizanašalo, so izpuhtele …
V silnem zanosu je padel na kolena in njegov glas je zapolnil prostor, da smo vsi, brez izjeme, ostali brez diha. Še danes čutim po telesu mravljince …
To je bilo prvič in zadnjič, da sem začutila neustavljivo moč poezije tako z duhom in s telesom.
Bilo je nepozabno doživetje, ki ga ne bom pozabila.
Kot se bom za vse večne čase spominjala naslovov v medijih po letošnji ”kulturni” proslavi: Svetlana, predsednik vlade s svojo novo spremljevalko, in nato še besedo dve o statistih predstave: o nagrajencih.
Zjutraj, ob kavi, sem si rekla: drugače pač v tej shizofreni državi ni moglo biti.
Včeraj je bil Dan kulture, bolj ali manj, le dela prost dan. Ko od daleč spremljam, kaj smo naredili iz njega in iz kulture, me boli srce. Več, kot jo imamo na jeziku, manj jo je v srcu, še manj v našem ravnanju in obnašanju. Nekoč je imela vsaka kajža na polici, zraven peči, vsaj kakšno knjigo. Če ne druge, pa Sveto pismo in Mohorjeve večernice. V Žireh, denimo, so gledališčniki uprizorili tudi po več premier na leto. Ljudje so se pražnje oblekli in tudi na ta, simboličen način, ne le finančno, podpirali kulturne dogodke.
Na spletu sem našla kar nekaj podatkov o kulturnem utripu, a videnem skozi številke. V letu 2020 je kar 1.461 slovenskih založnikov in samozaložnikov izdalo 5.311 naslovov tiskanih knjig in brošur. 37 % ali 1.959 teh naslovov je bilo leposlovnih: 1.191 naslovov izvirnih slovenskih del in 768 naslovov prevodov. Izdanih je bilo tudi 1.420 e-knjig in brošur.
Kulturni domovi, gledališča, operi, glasbene ustanove in drugi producenti in izvajalci kulture so pripravili okrog 11.200 kulturnih prireditev. Kinematografi so ponudili 292 filmov, med njimi je bilo 28 slovenskih, filmske predstave pa si je ogledalo nekaj več kot 577.000 gledalcev. Večina med njimi, skoraj 95 %, si je ogledala tuje filme.
Muzeji in galerije so v svojih prostorih pripravili 893 razstav in dodatno še 185 za virtualni prostor. V splošnih knjižnicah je bilo vpisanih skoraj 424.000 članov. Izposodili so si 16,6 milijona enot knjižničnega gradiva. V knjižnicah so imeli 6,5 milijona obiskov, čeprav se je to leto obisk zaradi kovida zmanjšal za tretjino.
Konec novembra 2021 je bilo med vsemi delovno aktivnimi osebami v Sloveniji 28.587 oseb, ki so bile zaposlene ali samozaposlene v kulturnih dejavnostih v širšem pomenu. V primerjavi z decembrom 2020 se je to število povečalo za 48 oseb. Država je v 2020 namenila za kulturo – tj. za delovanje knjižnic, muzejev, galerij, gledališč, za koncertno, odrsko in filmsko produkcijo, spomenike in spominske hiše, kulturna praznovanja, subvencije umetnikom, za storitve radia, televizije in založništva – skupno nekaj več kot 449 milijonov evrov, kar je znašalo en odstotek BDP.
Povedano še malo drugače: celotni izdatki države za kulturo so v 2020 znašali 214 evrov na prebivalca, vsak pa je v 2020 za kulturo porabil povprečno 177 evrov, kar je 18 evrov več kot v 2010.
”Ne bom mrtev, ko bom umrl, mrtev bom, ko me pozabijo,” je zapisal Josip Osti.
Da bi vsaj Prešeren ostal večno živ!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
