milena_miklavcic_petpredpeto

Na kaj ste pa vi ponosni?

Najti moramo čas, da se ustavimo in se zahvalimo ljudem, ki so v našem življenju kaj spremenili. (John F. Kennedy, ameriški politik in predsednik)

V preteklosti sem se s sogovorniki pogosto pogovarjala o tem, na kaj so ponosni. Odgovori so bili zelo različni. Največkrat sem slišala, da s(m)o ponosni na otroke, vnuke, na partnerja, na tistega, ki ga imamo radi, pa mu je v življenju uspelo doseči marsikaj.

Dve zgodbi pa sta, ki mejita že na tisti rek: nemogoče postane mogoče.

Irma

Zelo zanimivo ima Irma. Jo povem zelo na kratko. Odraščala je ob mami, ki je imela resne, a skrite psihične težave. Hčerki preprosto ni dovolila, da bi shodila. Na račun njene invalidnosti je bila deležna sočutja in tudi konkretnih darov okolice, kjer je živela. Irma je bila stara že skoraj šest let, ko nekoč nek zdravnik le posumi v njeno ”invalidnost”. Čudno se mu je zdelo, da se otrok plazi po tleh, shodi pa ne. Kljub zelo ostremu maminemu ugovarjanju je Irmo poslal na pregled k prijatelju, ki je sicer delal v Valdoltri. Mama je klicala ”milico”, češ da so ji ugrabili otroka, da ga hočejo umoriti. Rehabilitacija je trajala komaj mesec dni, ko je deklica že naredila prve korake. Ob Maminem obisku ji je vsa srečna stekla v objem. Ob vrnitvi domov se je zgodilo nekaj strašnega: mama je poskušala z britvico porezati kite na dekličinih nogah. Bila je prepričana, da bo to ”pomagalo”, da bo za večne čase hroma in odvisna od nje. Strašne krike, ki so ob rezanju prihajali izza zaprtih oken, je slišal poštar. Nemudoma je poklical sina, ki je bil miličnik. Deklico so še pravi čas rešili. Kasneje je odraščala pri rejnikih, danes je fizioterapevtka, odlična smučarka. Mama je, žal, že pred leti naredila samomor. A dejstvo, da se ji je uspelo postaviti na noge, je nekaj, na kar je Irma še danes najbolj ponosna.

Jana

Jana je imela zelo stroge starše. Ti so menili, da je najboljša vzgoja tista, ko otroka tepeš, ponižuješ, v njem vzbujaš občutek manjvrednosti. Pri 18-ih se je tako kot vrstnice odločila, da naredi šoferski izpit. Kaj hujšega za očeta, ki ga ni imel! Bila je odlična ”vajenka”, a ko je prišel dan končnega izpita, je Jana ”zmrznila”. Ustrašila se je. Ko je vsa poklapana prišla domov, so ji starši vrgli v obraz, no, saj smo ti ves čas govorili, da si zabita kot štanga v tla! Nesposobnica, koliko denarja si zmetala skozi okno! Edini, ki ji je stal ob strani, je bil sodelavec. Vsi drugi so se odkrito ali za hrbtom norčevali iz nje. Nekoč jo je počakal in ji izročil srebrno verižico z obeskov v obliki štiriperesne deteljice. ”Imej jo okoli vratu, ko boš šla na izpitno vožnjo!” jo je prosil. Je imela srečo, ali se je zgodil splet naključij, izpit je naredila z vsemi možnimi točkami. Od verižice se vse do danes še ni ločila, zelo pa je ponosna nase, da ji je uspelo nemogoče.

Moje izkušnje

Spisek vsega, na kar sem ponosna, je ravno prav dolg. Najprej je to moja družina, moje pisanje. Ponosna sem, da na življenjski poti ni bilo ”stricev izza ozadja”, da sem zmeraj, četudi je bilo sprva videti nemogoče, ”zagrabila bika za roge”. Ponosna, da mi je uspelo premagati strah pred marsičim.

Ponosna sem tudi, da sem iz repertoarja izbrisala nekatere slovenske pregovore, ki so generacije tlačili k tlom. Na primer: molk je zlato. Oblast ima za svojo rajo te besede pogosto nas jeziku. Češ, tisti, ki se oglašajo, ki preveč gofljajo zlasti o napakah vladajoče klike, niso kaj prida. Boleče se zavedam, da smo tudi zato, ker se je generacije učilo, da je, četudi umirjena in kritična beseda nespodobna, smo danes tam, kjer smo. Dobri ljudje molčijo, in dopuščajo, da nas tisti drugi ”nadmodruvajo”.

Več kot 35 let sem zapisovala intimne zgodbe, ki sem jih slišala zlasti pri svojem novinarskem delu. Pa so mi govorili: ”Sramota, da to počneš!” Vihali so nos nad menoj: ”Sramotno za žensko, ki ima otroke in moža, da se ukvarja s temi seksualnimi svinjarijami!” Nekoč mi je nek strokovnjak (etnolog) celo zabrusil: ”To, kar počneš, ni nič novega. Takšne štorije vsak dan poslušamo, a nam je izpod čast, da bi jih zapisovali!” Si predstavljate, kako ”majhna” sem bila, ko so me zmerjale tudi veličine! Pa se nisem pustila!

Ponosni kot Slovenci

Pred 32 leti nam je uspelo, da smo se osamosvojili. Na to, da imamo svojo državo, čeravno nas je samo dva milijona, bi morali biti strašno ponosni. Slovenski jezik je izjemen s svojimi številnimi narečji in dvojino, ki je nima vsak! Zaznamujejo nas Brižinski spomeniki in skoraj 800 let stara Najevska lipa. Grb Črnega panterja je obstajal še pred pojavom grboslovja. Vsakokrat, ko grem mimo kakšnega kozolca, pomislim, kako dolgočasna bi bila polja in travniki brez njih. Ste vedeli, da je skupina bratov Avsenik prodala kar 31 milijonov plošč? Baron Jurij Vega je leta 1783 izdal logaritmovnik, preračunan na sedem decimalk, prejel pa je tudi najvišje odlikovanje red Marije Terezije. Ste že slišali za Hermana Potočnika? Čebelarja Antona Janšo? Arhitekta Jožeta Plečnika? Brata Rusjan? Tudi veliki mojster violine Giuseppe Tartini se je rodil pri nas, v Piranu. Alpinista Andrej in Marija Štremfelj sta prvi zakonski par, ki je osvojil Everest in še bi lahko naštevali.

Vsak kovanec ima dve plati

Seveda pa ima vsak kovanec dve plati. So stvari, katerih bi nas moralo biti tudi sram. Povojnih pomorov, denimo. Tudi s svojim jezikom delamo kot svinja z mehom! Tik pred sprejetjem je Novela zakona o tujcih, s katero bi radi omilili pogoje glede znanja slovenskega jezika pri tujcih. Se s to novelo vračamo v čase, ko smo bili hlapci Beogradu, saj so nam šele leta 1968 milostno dovolili uporabo slovenščine na televiziji? A so nam to pravico potem želeli vzeti s ”skupnimi jedri”! Gre v tretje rado? Takšnega igračkanja ne bi smeli dopustiti!

Tudi sicer smo preveč klečeplazniški, nepopravljivi oportunisti, prodane duše. Za 30 judeževih novčičev se prodajamo prvemu ponudniku.

To in še marsikaj, kar se dogaja v slovenski politični realnosti nam ni v čast, še huje: v veliko sramoto nam je!


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh