Ko si lačen, misliš, da se ne boš nikoli najedel …
Danes so čudni časi tudi glede prehranjevanja. Nasvetov o tem, kaj je za nas zdravo in kaj ne, je na tone. Prehranskih ”znanstvenikov”, ki nas lovijo na limanice pa prav toliko. Predniki so bili bolj praktični: ko so imeli kaj jesti – so jedli, ko so trpeli pomanjkanje, so bili pač lačni. In so se takrat, rečeno v aktualnem žargonu, ”čistili”. Do sitega so se najedli ob porokah, na pogrebščinah, pustu, ob Božiču, Veliki noči in drugih cerkvenih praznikih. V navadi je bilo, da so bogatejši povabili k mizi tudi revnejše. Videla sem ogromno fotografij, a niti na eni nisem videla debelega kmeta. Denimo. Bolj obilni so bili le nekateri od tistih, ki so imeli udobnejše, uradniške službe. Ali pa gostilničarji, župniki in trgovci. Slaščice so še v moji mladosti služile bolj za ”zdravilo” kot za dopolnilo ali nadomestilo vsakdanjih obrokov. Zelje, repa, žganci, jabkova župa, štruklji na žup, krompir na tisoč načinov, posukana župa … Ne spomnim se, da bi v otroštvu kdaj jedli makarone. Riž ja, makaronov pa ne.
”Ko si lačen, misliš, da se ne boš nikoli najedel, ko se naješ, misliš, da ne boš nikoli več lačen,” pravi čečenski pregovor. Še kako drži! Zadnja leta živimo v takšnem obilju, kot ga, vsaj pri nas, nismo imeli nikoli v zgodovini. Še zabojniki so polni kruha! Posamezniki, presiti vsega, nenehno iščejo nove oblike prehranjevanja, vedno nove shujševalne kure vedno znova in znova polnijo medije. V Bruslju nas prepričujejo, da bomo že v kratkem srečni, ker nam bodo po novem servirali tudi ščurke, pardon – čričke. In ljudje, ki jim je mar zgolj za užitek in zato, da se imajo fajn, kimajo. Še huje; nekateri so teh novih dodatkov v prehrani celo veseli.
Kje so časi, ko so nam, otrokom, že v zgodnjem otroštvu vtepali v glave: ”Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga!” Pa smo to res storili, s tem pa smo se tudi učili, da kruh, posredno pa tudi vse, kar dobimo na krožnik, spoštujemo in pojemo.
Odraščala sem, gledano skozi današnje oči, v pomanjkanju. Spominjam se pomaranč, ki nam, jih je prinesla teta Rozi, ki je živela v Trstu. O, kako so se mi cedile sline! Žal pa sem bila, tako je rekla mama, premalo pridna, da bi dobila eno. Potem je mama na pomaranče pozabila ali ”pozabila”, čez kakšnih deset dni pa sem čisto slučajno opazila, da je eno, že plesnivo, vrgla v smeti. Nikoli je ne pozabim!
V naši hiši, zgrajeni na socialističen način v obliki kocke z ogromno podstreho in nefunkcionalno kletjo, danes, po več mukotrpnih preureditvah, živimo tri družine. Vsak dan kuham za šest odraslih in štiri otroke. Meniji so preprosti, hkrati pa zdravi, ne nazadnje nam lanskega radiča, motovilca, pora in peteršilja še zmeraj ni zmanjkalo, jabolk in kivija pa prav tako ne. Kakšnega ”preseravanja” za mizo ne maram. Hrane ne mečem v smeti, kljub Golobovim priporočilom, imamo meso na mizi skoraj vsak dan. Če je le mogoče – domače. Mimogrede; strah me je dne, ko bodo Golobovi prepovedali rediti krave z izgovorom, da le-te preveč onesnažujejo okolje.
Moji jedci niso izbirčni, morda zato ne, ker najmlajšim večkrat pripovedujem zgodbe o vrstnikih, ki nimajo niti za kruh in za vodo. Otrok se mora že v plenicah naučiti, da se iz hrane ne sme nikoli delat norca! Pika! In ker sem danes ravno pravšnje volje, bom eno zgodbo povedala tudi vam. Upam, da jo preberejo zlasti tisti, ki so jih naučili, da denar raste na drevesu, iz hrane, ki ni ravno po njihovem okusu, pa se morajo norčevati.
Bredina zgodba (1943)
”Bilo mi je komaj sedem let, ko je umrla mama in pustila šest majhnih otrok. Najmlajši je imel dobra dva meseca. Oče Jože nas ni tepel, vsaj ne prevečkrat, le denarja ni bilo nikoli pri hiši. Povojni čas je bil zelo krut, večkrat smo bili lačni kot siti. V šoli sem pogosto manjkala. Na starejše brate se nisem mogla zanesti. Včasih so se me usmilile ženske iz vasi in so vzele bratce k sebi. A tudi tega so se počasi naveličale, saj jih je oče v pijanosti zmerjal in pljuval nanje, namesto da bi jim bil hvaležen za pomoč. Obupala bi, če ne bi ves čas imela pred očmi mame, ki me je držala za roko in me rotila, naj se ji ne izneverim, ker lahko le meni zaupa, nikomur drugemu.
Stara sem bila že več kot deset let, ko še zmeraj nisem znala ne brati ne pisati. Učitelji so me imeli za malo zaostalo, morda so imeli prav, kaj pa vem. Nihče me ni naučil, kako se moram obnašati, kako obleči, umiti. Vsi so me samo kritizirali in lajali name. Nobene prijaznosti nisem bila deležna, še od župnika ne. Nekoč me je ustavil pred trgovino in me za ušesa, ker nisem obiskovala verouka. K maši sem še šla, to ja, ker je tako zahteval oče, kaj drugega pa ne. Si predstavljate s kakšno muko sem kaj skuhala, oprala? Takrat še ni bilo priročnih štedilnikov, pralnih strojev, ničesar! Vse je bilo treba delati na roke. Pri petnajstih letih sem bila od daleč videti kot nedorasel otrok, le roke sem imela takšne kot kakšen delavec. Zelo zgarane. Nenehno me je bolelo v križu, menstruacijo sem dobila šele ob polnoletnosti, pa še takrat nisem vedela, kaj točno to je. Ob pogledu na kri me je bilo na smrt strah, da bom umrla, a mi je potem bratova punca razložila, kako in kaj. Prinesla mi je tudi nekaj svojih vložkov, da sva jih prekuhali v vreli vodi.
Ko sem bila mlada, sem zmeraj nosila ruto. To navado ohranjam še danes. Nimam je zavezane pod brado, temveč zadaj, pod lasmi. Nikoli se nisem omožila, čas za moške je kar zdrsnil mimo mene. Pa mi je bilo mar zanje! Žal so bili tisti, ki sem ji poznala, zelo podobni očetu. Radi so posedali v gostilni in balinali. Ko je postalo moderno, so lazili po hribih, v planinskih kočah pa je alkohol tekel od miz. Veliko žensk je bilo tepenih, otrok še več. Alkohol je imel v naši vasi glavno besedo. Ženske so to skrivale in lagale druga drugi, četudi so vsi vedeli, kako nesrečne so. Starejši bratje so me večkrat tepli. Ko bi bil oče drugačen, kot je bil, bi se mu potožila, tako pa sem morala biti tiho. Denarja so mi dajali komaj kaj. Kasneje, ko sem že malo odrasla, sem imela vsaj svoj vrtiček za zelenjavo in krompir. Njive in travnike je zaraščalo šavje, saj ni bilo nikogar, da bi obdeloval zemljo.
Oče in bratje so mi ukradli otroštvo, pohabili dušo in mi uničili življenje. Ko so se poročili, so šli od doma, jaz pa sem morala skrbeti za zapitega in nasilnega očeta. Nisem imela denarja, da bi popravila streho, predlani se je na enem koncu podrla, še dobro, da je bil hlev prazen. Z očetom živiva od socialne podpore in od darov dobrih ljudi. Čakam, da pride smrt, to pa je tudi vse, kar vam še lahko povem.”
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
