KOLUMNA: O denarju
Prijateljica, ki zdravi ranjene družinske odnose, pravi, da ima vedno več zakoncev (partnerjev) težave z odnosi prav zaradi denarja.
Čas, v katerem živimo, človeka preko različne propagande naravnost sili, da si kupi vse, kar vidi v reklamah, kar ponujajo mediji, s čimer se bahajo prijatelji in znanci.
”Imeti vse”, kar imajo tudi drugi, je že bolezensko stanje.
Po eni strani se borijo za čim nižji ogljični odtis, po drugi strani pa bi imeli polne omare oblačil za enkratno uporabo.
Si predstavljate, kakšen ”halo” bi nastal, če bi se neka TV voditeljica ves teden pojavljala v istih oblačilih?
Ja, drži! Vsi bi se zgražali!
Imeti komaj za sproti, živeti pa na ”veliki nogi”, je moto, ki ga nam vsiljujejo na vsakem koraku.
Ko so mi razlagali, kako uspešni so tuji ”hekerji”, ki Slovencem pošiljajo pisma o ”dediščini”, ki jim jo bodo pustili, potem ko bodo sami umrlim ”od raka”, nisem verjela.
Nekako sem bila prepričana, da je med nami že tradicionalno več zdrave kmečke pameti, kot je morda videti na prvi pogled. Posameznikov, ki kar verjamejo, da bodo ”čez noč” in brez težav prišli do kupov denarja, je več, kot si lahko predstavljamo.
Morda ni ravno korektno, a se žal tudi dogaja; obstajajo takšni, ki jim družba pomaga, da preživijo, a sami ne znajo z denarjem. Namesto za najnujnejše in za otroke, ga raztrackajo za neumnosti in norosti.
Včasih pregrešno pomislim, da bi morali že otrokom v OŠ privzgajati zdrav odnos do denarja. Predvsem pa, kako ravnati z njim.
Z lopato ga metati skozi okno je greh, sedeti na njem pa si nič ne privoščiti, pa tudi.
Najhuje je, ko zaživita skupaj dva, ki imata do denarja zelo različen odnos. Sploh, če se potem odločita še za skupni družinski bančni račun. Katastrofa, ki je s tem korakom (še) ne vidita, je že na vidiku!
Naslednja zgodba je bila v različnih niansah že večkrat videna:
On in ona – oba kar z visokimi prihodki – zaživita skupaj. Vsak od njiju pa v zvezo prinese razvade, o katerih je predtem molčal/a.
Stanovanje jima opremijo starši (oboji), njuna dolžnost je, da plačujeta stroške in hrano. A kje dobiti denar? Čemu se odpovedati, da se bo to lahko naredilo?
Računi se kopičijo, kuhata več kot toliko ne, ko dobita prvi opomin za neplačano elektriko, se med njima vname vojna. Vprašanje, čigava dolžnost bi bila, da kar visok znesek poravna, prebudi v njiju bes!
Nista našla skupnega jezika. Razšla sta se, stroške so s stisnjenimi zobmi plačali oboji starši, mlada dva pa sta bila vsak zase prepričana, da sta žrtev drugega. Da bi drugi moral poskrbeti za vse.
Danes prevladuje mišljenje, da je treba imeti vse čez noč. In tako se dogaja, da se ljudje zakreditirajo. Do zadnjega evra na banki, in ko je treba z novim kreditom odplačevat še stare dolgove, se zakreditirajo po astronomskih obrestih še ”privat”. Si predstavljate, kakšen začaran krog to je? Ni jih malo, ki ga živijo.
Seveda pa so med nami tudi prefriganci. Poznajo zakone do obisti, poznajo tudi ”drobni tisk”, vedo, kakšne so njihove pravice do obisti. Poznam jih nekaj in mirno lahko rečem, da so eni redkih, ki znajo uživati življenje. Četudi na račun skupnosti. Točno vedo, na katero tipko morajo pritisniti, da dobijo še kakšen dodatek.
Zanimiva je žirovska zgodba iz predvojnih časov. Nek takšen, ki je ljubil lagodno življenje, se je večkrat oglasil pri Joklu, možu mamine tete Marjane. Ta je bil dobričina, pa je prišleku zmeraj kaj dal, da ni nikoli šel od hiše praznih rok. Nekoč pa se je slabo počutil pa ga je prosil, če – v zameno za kakšen dar – razcepi drva. Nikoli več ga ni bilo na spregled.
Kakšen bi moral biti ”pravi” odnos do denarja? Mislim, da ni recepta. Nekdo, ki ga ima malo, se ne more postavljati v iste čevlje s tistim, ki ga ima (pre)več.
Danes pogosto slišim kolege – upokojence, da bi morali mi, starejši, imeti znatno višje pokojnine. Drži, res bi bilo lepo, a se dotični ne zavedajo, da večjega krogca ne moremo spraviti v manjšega in tudi iz mizerne plače ne moremo narediti zgledne pokojnine!
Prav tako so med nami takšni, ki znajo ”obrniti” vsak evro, in so takšni, ki bi milijon strackali v nekaj dnevih. So takšni, ki – četudi jim nič ne manjka – gredo zmeraj tja, kjer se dobi kaj zastonj. In so takšni, ki nimajo nič, pa nihče ne gre od njih raznih rok.
So takšni, ki bi si lahko kupili gradove, pa živijo skromno, in so takšni, ki si te gradove privoščijo, potem pa nimajo kaj dati v lonec.
So takšni, ki so jih doma naučili, da brez dela ni jela in so takšni, ki bi počeli vse, le delali ne.
Ljudje smo si različni. Zato pa je življenje pestro, raznoliko, zato je tudi toliko različnih zgodb, ki jim z veseljem prisluhnem.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
