KOLUMNA: “Pretekli časi”
“Najbolj nenavadna stvar na svetu sta navaden moški in običajna ženska ter njuni običajni otroci” G.K. Chesterton
Zmeraj, ko berem, kako ”lepo” je bilo ”nekoč”, tudi v povojnih časih, me stisne pri srcu. Zavem se, kako malo poznamo te ”pretekle čase”.
Ženska je bila manjvredno bitje. Tudi v t. i. ”socializmu”, da ne bo pomote! ”Socialistični” papir, žal, vse prenese, realnost je bila nekaj drugega …
Prvič: že otroci smo vedeli, da bodo dečki zasmehovani, če bodo nosili jopice, na kateri se bodo gumbi zapenjali z ”ženske” strani. Enako sramotno je bilo voziti žensko kolo, nositi žensko spodnje perilo, si česati lase na ”žensko stran”. Kaj hujšega, kot reči dečku, da je videti kot ”baba”!
Drugič: pred vojno so tudi splave v glavnem opravljale ženske.
Pred časom sem že pisala o ”rancalah”, za katere so mi najprej povedali na literarnem večeru v Rogaški Slatini. Kasneje sem o njih izvedela še več: to je bila deska, ki je imela ob straneh jermene, s katerimi so žensko ”pritrdili” na desko, da je lahko moški brez skrbi, da bi mu ženska ušla, opravil spolni odnos. Uporabljale pa so ga tudi mazačke, ko so prišle ženske na splav.
Tretjič: po 2. sv. Vojni, ko je bil splav uradno sicer dovoljen, treba pa je bilo iti pred posebno komisijo, ženske pa je bilo tega sram, so splave na črno in za denar (!) opravljali praktično vsi, da so le imeli vsaj malo ustreznega znanja. Pisala sem že o nekem vratarju z Gorenjskega. V ”portirnici” je imel svoje delovišče, ”znanja” pa se je naučil v JLA, kjer je delal kot bolničar. Njegove žrtve pa so potem reševali porodničarji v Porodnišnici v Kranju …
Ženske so si pomagale tudi same. Recimo s korenjem. Dr. Gregorčič je zgodbo o tem pripomočku tudi povedal in zapisal.
Uporabljale so tudi različne ”naravne” odstranjevalce nezaželenega ploda. Recimo z brinovimi jagodami. Ko so jih sežgale, so verjeli, da dim odstrani iz telesa vse, kar je tam nezaželeno”.
Ženske, ki so imele v USA sorodnice ali prijateljice, so pri njih naročile ”kerfije” (care-free). Le – ti so še po več kot sto letih (menda) čez lužo še zmeraj v uporabi. S pomočjo vode, ki so si je ”napumpale” po spolnem odnosu v nožnico, so upale, da bodo iz nje odstranile tudi nezaželene semenčice in ne bo prišlo do oploditve.
Na notranji strani 2. knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače najdete odtis zapisnika iz leta 1941, ko se je v Črnomlju zbrala visoka cerkvena duhovščina in razglabljala o ”škodljivi” širitvi Knaus-Oginove metode, ki temelji na ugotovitvi, da je pri vsaki ženski, ki ima redno menstruacijo in dokaj stabilen ciklus, ovulacija 14 (12-16) dni pred naslednjo menstruacijo. Kaže, da so napredni zakonci, kjer so bili moški dovolj razumni, da so dovoljevali tudi ženi, da pri spolnem odnosu uživa, to metodo že pred vojno uporabljali. Očitno pa se je ta metoda prehitro širila, tega pa duhovščina ni odobravala.
Še v 80 letih prejšnjega stoletja, žensk, ki so bile prepričane, da jih bo imel moški rad, če mu bodo ”dale”, ni bilo malo. Že od izgona Adama in Eve iz raja pa velja, da v trenutkih ”moške nuje”, moški ženski obljublja marsikaj, na kar po orgazmu tudi hitro ( v trenutku) pozabi.
Četudi so imele ženske tega časa orgazem za greh, so vseeno pristale … Največkrat zaman …
Posledice so bile strašne: nezaželena nosečnost …
Četrtič: zakaj se mi zdi ”sindrom Matere Terezije” tako v nebo vpijoč? Zato, ker je bil za žensko užitek grešen, tako je, žal, učila tudi cerkev, a je hkrati vseeno verjela, da jo bo moški imel potem, ko mu bo dala svoje telo, kaj raje …
Kdor misli, da natolcujem, naj prebere že omenjeni zapisnik iz Črnomlja iz leta 1941 …
Petič: prilagam eno od zgodb.
Za več vpogleda v te čase, ki jih danes vidimo v precej izkrivljeni podobi, vas prosim, preberite si knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Naredili boste zelo dobro delo, če jih boste ponudili tudi svojim odraščajočim otrokom.
Jasmina (1938)
”Bila sem ena prvih izšolanih povojnih babic. Ko je bilo šolskega leta konec, je prišel med nas direktor iz nemškega Freiburga, ter mnoge sošolke zvabil s seboj. Nemčija in Avstrija sta v tistem obdobju komaj čakali na slovenske babice, tako dobre smo bile. Žal pa so v marsikateri slovenski bolnišnici gledali na nas zviška. Moja šefica na primer je bila neka Fani, ki je bila babica že v partizanih, brez vsake formalne izobrazbe, je odločala tudi o zelo strokovnih stvareh. Bila je grozna ženska, surovega in prostaškega obnašanja.
Spominjam se, da so nekoč pripeljali žensko, bila je že v nezavesti. Splav ji je delal vojaški zdravnik iz Ljubljane. Bil je pravi mesar, popolnoma nesposoben, a za denar je bil pripravljen narediti marsikaj. Ko je kirurg žensko odprl, se je zgrozil. Črevo je bilo na več mestih preluknjano, enako tudi maternica. Štele so se sekunde, jo bodo ohranili pri življenju ali bo umrla. V operacijski je vladala smrtna tišina, vsem je tekel pot s čela. Spominjam se, da sem bila premočena do kože, tako me je bilo strah za neznanko, ki nikoli več ni mogla imeti otrok. Fani je bila prijateljica s tem mesarjem, pa ni dovolila, da bi ga prijavili.
V Ljubljani sta takrat, v petdesetih letih, delala nezakonite splave še dva druga purša. Eden se je specializiral le za tiste splave, ko plod ni bil starejši od dveh mesecev, drugemu je bilo vseeno. Pri njem je bilo možno splaviti celo zarodek, ki bi ob pomoči tople posteljice lahko tudi preživel. Do žensk je bil zelo robat in surov, kljub temu so mu brez besed izročile denar v želji, da se znebijo nezaželene nosečnosti. Nekoč je prišla k meni neka ženska in me lepo prosila, naj ji dam njegov naslov. Odklonila sem. Splav je bil prepovedan, če sem hotela obdržati službo, sem se morala držati zakona. Čez čas sva se srečali na vlaku. Prisedla je in mi zaupala skrivnost. Dejala je, da je bilo še dobro, da sem jo zavrnila. Čez nekaj dni je dobila menstruacijo in vse je spet bilo, kot je moralo biti.
Petdeseta in tudi šestdeseta leta so bila za žensko zelo kruta. Zdravniki so imeli na voljo le oči, ušesa in roke. Diagnozo so postavljali prej kot ne le z vohom. Zgodilo se je, da so pripeljali ženske, ki so plavale v krvi. Če je bila v nezavesti ali če ni hotela povedati, kaj se je zgodilo, ji je bilo težko pomagati. Nekatere so imele tudi zelo hude menstruacije. Ker so opravljale težaška dela, se jim je ob dvigovanju bremen, kri dobesedno ulila iz maternice. Na srečo ima menstrualna kri poseben vonj, kar je dežurnemu zdravniku pomagalo pri nadaljnjem ukrepanju.
V dno srca so se nam smilila dekleta. Nekatere med njimi, zlasti ciganke, so bile še čisto otročje. V ordinaciji sem imela na oknih punčke iz blaga. Nekoč smo imeli na oddelku neko učiteljico, ki jih je izdelovala, medtem ko je čakala na porod.
Ena teh cigančic je punčko vzela v naročje in se igrala z njo. To je bil prav žalosten pogled: od daleč je delovala kot nebogljen otrok, ko se je premaknila, pa jo je ogromen nosečniški trebuh oviral pri gibanju. Solze so mi prišle v oči, ko je zdravnik povedal, da ima doma že enega otroka, starega dve leti. Na oddelku smo imeli vsak dan kakšno žensko, ki so jo pod nujno pripeljali zaradi kriminalnega splava. Revice brez denarja so morale k šušmarjem, a tudi tiste, bolj bogate, ki so jim za dober denar naredili splave ugledni zdravniki, so včasih kratko potegnile.
Leta 1957 je prišla rodit neka Marjanca. Bila sem na sprejemu, in ker za čuda ni bilo tisto noč navala, sem imela čas, da sem ji prisluhnila. Njena zgodba me je šokirala. Povedala mi je, da je pri treh mesecih nosečnosti poiskala nekega mazača, ki je stanoval za današnjimi Križankami. Povedal ji je, da je njegova taktika taka, da je žensko v stiski najprej zelo grobo pof…., potem pa se je lotil dela.
Največji krivec, da je šla ženska delat splav, je bil moški. Nekateri so ženski obrnili hrbet, ko je ta povedala, da je noseča, drugi so ga enostavno zahtevali, ker so se branili odgovornosti. Tako in tako je bila za vse kriva ženska.”
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.