KOLUMNA: Rojstni dan
Ko človek zajadra v sedemdeseta leta, ima lahko, če hoče, pred seboj pisan ”vzorec” primerjav med nekoč in danes.
Ker se po navadi obnašamo kot žabe v vreli vodi, se niti ne zavedamo, kako se sami in tudi svet okoli nas spreminjamo. Še huje: za malodane vse, kar se dogaja, se nam pogosto zdi, da je bilo tako že od nekdaj.
Ko sem se pogovarjala o ”starih časih”, sem na začetku sogovornike včasih vprašala, če se spomnijo daril, ki so jih dobili za rojstne dneve, ob obletnicah poroke in podobno. Najpogosteje so me začudeno pogledali, češ, kaj sprašuješ neumnosti, saj veš, da ni bilo ne denarja, ne navade, ne priložnosti. Fantje so svojim dekletom kupovali lectova srca z bralčkom, po poroki še tega ne. Otroci so za god dobili jabolko, pri premožnejših pa je mama spekla mlečen kruh, da se ga je godovnik lahko do sitega najedel. Dekleta so dobile prve čevlje, ko se omožile, fantje pa, ko so zaslužili lasten denar.
V času moje mladosti so ljudje praznovali godove, rojstne dneve le redkokje. Dejali so, da ima rojstni dan vsaka krava v štali, god pa le človek.
Ob različnih godovih so predniki šli najprej k maši, včasih tudi peš do cerkve, ki je bila posvečena svetniku, kateri je tisti dan godoval. O kakšnih darilih ni bilo govora! Že to, da je godovnik počastil bližnje s hrano in jedačo, je stalo kar precej dinarjev!
Pri mojem imenu (Milena) so moji starši toliko časa sklepali kompromise, kdaj točno imam god, da sem bila mimogrede stara 18 let, ko sem od njih dobila prvo darilo! Še danes jo vidim pred očmi: bila je zlata verižica. O, kako sem jo bila vesela!
A glej, ga vraga! Kakšen teden po rojstnem dnevu je mama šla na govorilne ure v šolo in videla, da imam pri matematiki dvojke, ki jih ne bi smela imeti. Zahtevala je, da ji verižico vrnem. In sem jo. Nikoli več je nisem videla. Iz mojega srca pa je izginil tudi občutek, da me imajo radi, čeprav nisem bila popolna. Zelo je bolelo. Ta presneti denar. Pa večni očitki na račun pridnosti! Otroci smo se morali učiti delati, ne ”postopati”!
V internatu smo si dekleta podarjala simbolična darila. Recimo svinčnik, beležko, pas, s katerim smo povezovale šolske knjige. Vsaka je prispevala nekaj drobiža, nekatere tudi zelo težko, saj nam je bil vsak dinar dragocen. A so bila ta darila, vsaj zame, izjemno dragocena, saj se me domači niso spomnili. Ni bilo denarja, še za lepo besedo ne. Če so se že kdaj, so to storili z opombo, da bi bila lahko bolj pridna.
Tašča je bila zelo dobra ženska. Četudi ni imela lastnih prihodkov, je zmeraj pričarala kakšno malenkost, da mi jo je podarila. Spodbujala pa je tudi moje otroke, da so to storili. Eno prvih daril je bila lesena kuhinjska deska, na kateri je najstarejši z okorno pisavo napisal vse najboljše mami. Za zmeraj zapisano v mojem srcu! Naučila sem se peči torte, in ko so bili otroci majhni, so se ob njej fotografirali. Po navadi nas je šklocnil kar uradni fotograf, saj je bilo dobrih fotoaparatov bolj malo. Torto sem spekla tudi zase.
V službi smo ”častili” kavo, morda kakšen drink, včasih, ko je bila okrogla, so prišle na vrsto rože.
Ker denarja tja do ene petdesetega leta nisem nikoli imela na pretek, sem bila vesela, če se je zbrana družba znala poveseliti ob pecivu in kozarčku vina.
Kasneje, ko sva z možem našla ustrezno parcelo, je bila bolj pomembna gradnja hiše, pa štirje majhni otroci, pa reševanje družinskih težav, ki jih ni bilo malo. Delili smo usodo s podobnimi družinami, ki so želele, da se čim prej vselijo v svoj dom.
Velika sreča je bila, da se je dalo kupovati knjige na obroke. In tako sem si na skrivaj, ob različnih priložnostih, ne le za RD, kupila kakšno knjigo. Za dušo, za dober občutek, da sem živa, da ne živim le iz rok v usta.
Kasneje, ko so šli otroci na svoje, je ta presneti občutek, ko se mi je še zmeraj zdelo ”škoda” kupiti kaj zase – ostal. Težko sem se ga znebila, a sem se ga! Zavidala sem tistim, ki so znali uživati življenje tudi preko mere. Trda vzgoja, ki sem je bila deležna, je pustila sledi, a trma je naredila svoje!
Vsak leto zadnjih 25 let, sem potem za RD nekaj šla. Magari le za tri dni k prijateljici Hanni na Dunaj.
Danes ni lepšega, kot trenutki, ko se posedemo za mizo, ko se podružimo, ko vnuki sami ustvarijo voščilnice.
Ne razlagam jim, kako je bilo nekoč. Morda me bi niti razumeli?
Če sem si kot otrok strašno želela, da bi mi domači dali vsaj eno mičkeno darilce – kar koli, se je ta želja z leti razblinila. Verjetno zato, ker sem si lahko sama kupila tisto, kar sem si želela? Ali pa je nesrečen in objokan otrok, ki je ždel v moji duši, izginil?
Skozi leta človek dozori in počasi spozna, da so imeli stari ljudje še kako prav, ko so trdili, da je pomembno le zdravje, do vsega drugega se lahko človek – če že kaj potrebuje, sam dokoplje …
Ne moremo si kupiti lepe besede, ki pride iz srca. Takšna mora ”oditi” na pot sama od sebe. Tudi prisrčen, topel in iskren objem je vreden zlata!
V resnici si človek sam sebi lahko da največje darilo. To pa je, da živi tako, da zvečer leže spat miren in pomirjen z vsem, kar je čez dan počel, govoril, si želel.
Brez lepih misli, brez lepih, toplih in srčnih besed, bi bilo življenje zelo pusto in prazno.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
