milena_miklavcic_petpredpeto

KOLUMNA: Ali dobro res premaga zlo?

Nekoč sem zapisala tole: «Na dolgi rok dobro premaga zlo. In zlobne tudi.« Besede se slišijo všečno, prijetno, celo optimistično, a če dobro premislim, so nam v realnosti bolj v breme kot v oporo. Toliko let sem že na svetu, da iz prve roke vem, da je gospa Dobrota zelo sramežljiva in betežna gospa, ki je že zdavnaj izgubila moč, da bi se borila za svoj prav. Ne le pri nas, tudi drugod po svetu, doživlja poraze na poraze. Zlo v vseh oblikah in agregatnih stanjih pa se širi v sleherno poro današnje družbe. 

Je tako zato, ker so dobri ljudje tiho in gledajo stran? Morda. Žal drži še nekaj: dobri ljudje so postali izmučeni od nenehnega truda za boljši jutri. Hkrati pa so se, žal, malo tudi polenili. Pravijo si: «Pa zakaj bi se sploh borili, ko nas imajo za neumne in nore?« Raje sedijo pred telefoni in brskajo po njih ali pa gledajo turške nadaljevanke, ki jih, držeč za rokico, vsak dan znova vodijo v Deželo cukra in iluzij.

Jaque Fresco je dejal, da moramo biti v trenutku, ko slišimo besedi ‘svoboda’ ali ‘demokracija’, zelo pazljivi, kajti znotraj resnično svobodnega naroda te nihče ni dolžan opominjati, da si svoboden …

Ko človek potem primerja njegove besede s kruto realnostjo, se mu zgodi bridko pri srcu. Namreč: v današnjem času smo priča zaskrbljujočemu trendu, ko vedno bolj spoznavamo, da si je peščica vzela svobodo v zakup. Drugi so prisiljeni molčati, saj jim sicer grozijo sankcije. Ta neenakopravnost v izražanju mnenj je, hočemo ali ne, nezdružljiva z občečloveško vizijo svobodne in demokratične družbe, katre imamo polna usta tudi pri nas.

Ena od glavnih težav, ki prispeva k temu nesorazmerju, je pristranskost in, žal, tudi (samo)cenzura. Človek, ki ne bere zgolj medijev v lastnem mehurčku, ampak ga zanima tudi tisto, kar pišejo in govorijo za njegovim hrbtom, ima velike težave. Hitro spozna, da ima ”resnica” toliko obrazov, kot je medijev. Kar pa ni prav in tudi ni dopustno. Novinar, ki kaj da nase, se ne bi nikoli prodal. Pika.

Po drugi strani so mediji, družbena omrežja in celo institucije pogosto nagnjeni k favoriziranju določenih mnenj ali ideologij, medtem ko, kot že rečeno, ”nasprotnike” utišajo, ignorirajo ali celo kaznujejo. Pri nas je v navadi, da se iz drugačnih mnenj izdatno norčujemo, tiste pa, ki jih zagovarjajo, pa obtožimo, da so lizuni, predpražniki in piškotkarji.

Posledice, če nisi naš

Mnogi ljudje se bojijo izraziti svoja mnenja, ker se bojijo negativnih posledic. Lahko so deležni javne sramote, izgube službe ali celo fizičnih napadov. Pojavnosti strahu in represije preprečuje odprto razpravo, na veliko žalost pa tudi razvoj novih idej ter inovacij.

Nevarnost enoumja še nikoli ni bila tako na dosegu roke, kot je danes. Celo v času ortodoksnega komunizma, so se našli trezni, razmišljujoči in neupognjeni posamezniki, ki so ravnali prav tudi za ceno lastnega udobja.

V mislih imam, med drugim, tudi beograjski predlog iz leta 1983, ki je zahteval, da bi se poenotili učno-vzgojni programi v celi državi. Po domače rečeno: če bi se to zgodilo, bi do danes slovenščina izginila, ker bi bil vpliv srbohrvaščine prevelik!

Nevarnost enoumja

Ko je eni skupini dovoljeno govoriti brez omejitev, medtem ko so drugi prisiljeni molčati, se ustvarja nevarnost enoumja. Enostranski pogledi in ideje prevladujejo, medtem ko druga plat istega kovanca ostaja zamolčana. Niti v najbolj drznih sanjah si še pred nekaj leti ne bi mislila, da bomo v 21. stoletju ponovno zaplavali – in to s krepkimi zamahi – proti Čebinam!

Bog nas nima rad!

Potreba po svobodi izražanja

Svoboda izražanja je temeljna človekova pravica, ki nam omogoča, da svobodno izražamo svoje misli, ideje in prepričanja. Brez te svobode ne moremo napredovati, se razvijati, postati boljši. Kako lahko svobodo govora najlaže utišamo? To, da tistemu, ki preveč govori, odvzamemo osnovno možnost preživetja: denarna sredstva.

Žal je pot do resnične, a prave svobode še dolga. Dokler bodo Toneti dobivali nagrade, če bodo kričali ”Ubij Poldeta”, hkrati pa se bo Poldete zatiralo in preganjalo, če bodo rekli te-isto za Tonete, toliko časa bo upanje, da bo kdaj kaj bolje, lahko le umiralo.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh