KOLUMNA: O »ničpočetju«
Čisto slučajno sem naletela na duhovno razmišljanje Berte Golob z naslovom ”Ničpočetje”.
Tudi sama sodim v generacijo, ki je imela lenobo za ”smrtni greh”. Že učenje je sodilo v rubriko ”prosti čas”. Branje knjig pa med ”neprimerne razvade”.
Počitnice so bile namenjene kmečkim in vrtnim opravilom, popravljanju hiše, pripravi ozimnice, drv in butar za zimo. Edini prosti dan v tednu je bila nedelja.
Takrat še ni bilo nikogar, ki bi ga ”skrbelo”, kako bomo otroci preživljali prosti čas! Nikogar ni bilo, ki bi ”zdravil” našo naveličanost in ”vrtanje po nosu od dolgega časa”!
Ljudje so bili prepričani, da od ”ničpočetja” gredo otrokom po glavi le neumnosti.
Odraslim pa prav tako!
Kar se ”Janezek naučim, to Janezek zna” (beri: kako preživljamo prosti čas) pa se z leti zaleze globoko v podzavest, postane celo način življenja.
Posledice takšnega, zelo delovnega otroštva, nosim tudi sama. Enkrat samkrat sem šla na dopust, na katerem se je ”ničpočelo”. Domov sem se vrnila na smrt utrujena. Kar nekaj časa je trajalo, da sem spet ”zalaufala”.
Zato imam zelo rada aktivne počitnice, ki izključujejo ”ničpočetje”, ležanje (praženje) na plaži, spanje do opoldneva, ponočevanje in podobno. Vem, da te reči komu veliko pomenijo, meni ne. Verjetno sem jaz ”čudna”, ne tisti drugi.
Generacija mojih staršev je – ko so bili zelo utrujeni – legla na kavč. Danes se ljudje predajajo športnim aktivnostim, izbirajo pa takšne, pri katerih razmigavajo prav tiste mišice, ki so v času, ko so bili v službi – ”spale”.
Mnogi, ki delajo z ”glavo”, obiskujejo jogo ali kakšne druge priložnosti za sproščanje. Jaz, denimo, vsak dan naredim okoli 8-10 km peš. Domov pridem kot ”nova” …
”Ničpočetje” je skozi desetletja dobilo druge vsebine in tudi drug pomen. Žal se dogaja, da je ”ničpočetje” zelo aktualno na nekaterih delovnih mestih, kjer si nadobudni državljani služijo kruh. Kaj bi govorila, saj ste sami brali o odpisu ”minus ur”, mar ne?
”Ničpočetje” je prešlo v navado tudi tistim, ki so dodobra preučili socialne transfere in se – ker so ugotovili, da se jim ne splača delati – raje ukvarjajo z inovacijami iz ”ničpočetja”.
Samo predstavljamo si lahko, kako morajo trpeti tisti, ki jim je stalno dolgčas, ki ne vedo, kaj bi sploh počeli, ker je vse, kar jim pade na pamet – prenaporno. Še ”ničpočetje”!
Naši starši se z nami, otroki, več kot toliko niso ukvarjali. Če bi lahko ”potovali skozi čas” in videli, koliko in kako se z otroki ukvarjajo sodobni starši (tisti, ki jim je za otroke mar), bi se držali za glavo, rekoč, a nimajo drugega dela.
V Žireh je obstajal samo en zakonski (učiteljski) par, ki se je nekoč sredi belega dne sprehajal. Delovnemu ljudstvu to ni šlo v glavo!
Skratka, hočem reči, da se je tudi ”ničpočetje” skozi čas spreminjalo, plemenitilo, dobivalo drugačne vsebine.
Je pa tudi res, da obstajajo ljudje, ki imajo ”ničpočetje” za svojo pravico in ga negujejo do skrajnih meja zmožnosti. Od nekaterih oblik ”ničpočetja” je človek zmatran tako fizično kot tudi duhovno.
Vsak zase najbolje ve, kako si lahko, ko postanejo iztrošenosti akutne, na novo ”naloži” kondicijo in dobro voljo. In danes je ”ničpočetje” namenjeno prav temu: da po naporih, ki jih doživljamo v službi in tudi doma, nekako ”pridemo k sebi”.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
