Spomini na nekoč

Po zadnjih poplavah so se struge rek in potokov ponovno drastično spremenile. V naši Rakulščici je toliko nanosa, da sta si na več mestih gladina potoka in cesta ob njej v isti višini. Noro! Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se nalivi ponovno zgodili že v naslednjih dneh?

Podobno se že leta dogaja s Soro, ki je v noči z drugega na tretji avgust povzročila po Poljanski dolini grozljivo razdejanje.
Ko pripovedujem vnukom, da smo se včasih v njej kopali, da so bili pod mostovi globoki tolmuni, v katere so pogumni skakali tudi na glavo (eden od njih je priletel na skalo, zaradi česar je bil potem do konca življenja priklenjen na voziček).

S podobnimi, tudi trimetrskimi globinami so se lahko pohvalili v Gorenji vasi. Dr. Milan Gregorčič je v svoji kroniki zapisal, da so se v njih skrivali sulci, ki so zamikali tudi ribiške tatove.

Malokdo se še spomni Žirovca Luisa Kopača. Vrsto let si je v času božiča ali novega leta oblekel mohikansko obleko, si nataknil sombrero ter se ob prisotnosti več stoglave množice firbcev, pognal v ledeno mrzlo Soro.

A bolj kot njegov pogum je pomemben podatek, da je bila Sora takrat pod mostom v starih Žireh dovolj globoka, da si je takšen skok lahko privoščil. Danes?
Zaradi nanosov seže gladina komaj do kolen.

Iz arhiva sem izbrskala članek, ki sem ga takrat o Luisu napisala. Meni osebno je drag spomin tudi zato, ker mi mlajše generacije včasih očitajo, da ”pretiravam”, ko pripovedujem, da smo za poplave mičkeno, mičkeno tudi sami krivi: Sora je imela še petdeset let nazaj veliko globjo strugo kot jo ima danes.

Članek: Prvi, ki je upal skočiti noter

Pred 25 leti so domala vse slovenske časopise napolnili članki o Luisu Kopaču, ki je predvsem za lastno zadovoljstvo, nekaj pa tudi za številne radovedneže, na novega leta dan, večkrat skočil v ledeno mrzlo Soro. Rekli so, da je malo trčen, toda on se je požvižgal na vse, ki so se mu za hrbtom smejali.

Še danes, ko je Luis v zrelih moških letih, si v hudem mrazu obleče suknjič bolj zaradi drugih kot zaradi mraza. Na mizo položi album, v katerega je skrbno shranjeval fotografije, časopisne odrezke in ostale drobnarije, ki so ga spominjale na veliki dogodek. Vendar je ostal skromen, nič kaj rad ne govori o tem, ker ne mara, da bi kdorkoli mislil, da se hvali.

Že obledele fotografije pripovedujejo zgodbo na svojstven način: Luis, oblečen v Mehikanca, pozdravlja nepregledno množico, ki se je zbrala na bregu Sore, prijatelj, ki ga drgne s snegom, tretja fotografija kaže tribuno, kjer je zbranim spregovoril nekaj besed. In potem prizor, ko ga fotograf ujame v zraku, tik preden pristane v vodi.

Škljoc: Luis je že na pol poti, da preplava Soro. Ne enkrat, petkrat, šestkrat. Ko pride iz vode, se ne trese od mraza, smehlja se, in množica mu navdušeno ploska.

Na prvega januarja 1979  ob 11. 40 je najpogumnejši Žirovec Luis Kopač skočil v Soro in po njej tudi zaplaval. Za spodbudo je igrala domača pihalna godba, prireditve pa nista zmotila niti sneg in hud mraz.

To je bil za  Luisa Kopača, za domala vse Žirovce in tudi za skoraj »pol« Slovenije izjemen dogodek. Ne prej in ne slej se v Žireh na enem samem mestu ni zbralo toliko ljudi kot tisti dan. Menda jih je bilo več kot dva tisoč! Pridni organizatorji so ob Sori postavili oder in šotor, Luisu pa je prijateljeva žena na novo sešila mohikansko obleko. Naravnost iz Mehike je prispel tudi slamnati klobuk.

»Niti prijatelji, še manj pa sodelavci, mi niso verjeli, da bom res izpolnil obljubo. Kaj boš ti, so mi govorili. Nekateri v fabriki (Alpini op.p.) so se celo norčevali za mojim hrbtom,« se še po 25 letih z nasmeškom na obrazu spominja Luis.

Toda tudi tisti, ki so se norčevali iz njega, so ga prišli gledat, saj je bil firbec močnejši. Kako bo zdržal v vodi, ki je imela le 9°C, je bilo takrat glavno vprašanje, ki je krožilo od ust do ust.

Pred velikim finalom je Luis opravil nekaj mokrih treningov kar v Triglavskih jezerih. Prijatelji so mu obljubili, da ga bodo pred skokom v vodo dodobra zmasirali in Franc je to potem tudi naredil.

Le dan pred velikim dogodkom se je zgodila manjša nevšečnost. Eden od prijateljev, je kljub narasli Sori, zlezel v šotor in zaradi utrujenosti v njem prespal. Zjutraj so ga našli spečega, na pol v vodi, in ker ga je zvečer preveč popil, ne bi niti čutil, če bi ga deroča rekla odnesla s seboj.

»Za celotno  Slovenijo je bil moj skok v vodo izjemen dogodek. Takrat še niso pisali o Rusih in Fincih, ki se sredi najhujše zime namakajo na prostem. Ljudje, ki so se gnetli na bregu, so me spodbujali, zadrževali sapo in veliko se jih je treslo od mraza, ko sem stopil iz šotora v svoji mohikanski opravi, pozdravil ljudi, medtem ko je na odru prijatelj Andrejc s Sela že imel govor. Franc je iz velikega lavorja jemal sneg in z njim ribal mojo kožo, da sem bil na koncu rdeč kot kuhan rak. Tik pred zaletom so godci zaigrali še mojo najljubšo »La Paloma«. Potem je napetost počasi naraščala, saj so nekateri dvomili, da se bom upal pognati v ledeno Soro. Toda v tistem trenutku sem že stekel po bregu in v krasnem slogu poletel v vodo. Bila je ledeno mrzla, vendar sem sproščeno plaval in počenjal še druge vragolije. Na veselje gledalcev, sem nekajkrat stopil na breg in se potem ponovno pognal v deročo reko.«

Po končanem podvigu so ga obkrožili novinarji, on pa si je postregel z vročim čajem in še moker in v kopalkah stopil na oder in pozdravil nepregledno množico, ki mu je navdušeno ploskala.

Luis je čez nekaj dni še enkrat skočil v Soro. Obiskala ga je novinarka Jane, da bi ji dokazal, česa je sposoben. Bilo je še bolj hladno kot prvič, voda je imela samo 4°C, pihal je tudi veter. Medtem ko se je novinarka zavijala v oblačila in se tresla od mraza, ko ga je gledala, se je on prekopiceval v vodi in užival v kopanju.

Ledena izkušnja ni pustila nobenih posledic. Še zmeraj je zdrav kot dren, vztrajen in trmast.

O njegovi vztrajnosti pa še tale zanimivost: ko je kot 15-letni fant tekmoval  na državnem atletskem prvenstvu  v Celju, je 800-metrsko progo pretekel bos in pristal na tretjem mestu, čeprav mu je ostro kamenje do krvi odrgnilo podplate. Dokazati je hotel, da z voljo dosežeš vse, da pri tem ni treba imeti kakšnih drugih pripomočkov.

Luis Kopač se do danes ni veliko spremenil. Le lasje so posiveli, toda ko vzame v roke album, poln fotografij in spominov, v hipu postane spet »stari Mehikanec«, ki je kot prvi v Žiri privabil tolikšno množico radovednih obiskovalcev. Le kdaj ga bo kdo prekosil?

---

Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.