Predniki našega tokratnega sogovornika Jožeta Ovnika so zanimivi. “Po očetovi strani prihajajo z okolice Novega mesta, po mamini, Janežičevi pa iz Krmelja, kjer je bil tudi nekoč rudnik,” pove Jože. Del te družine je tudi Jožetov stric, zdaj že pokojni Rudi Janežič, velik borec za pravice invalidov. Tudi Jožetov oče, za katerega njegov sin pravi, da je bil postaven moški, njegova žena, Jožetova mama pa prava lepotica, je bil vedno na strani zatiranih. “Lepa ženska je bila moja mama. Sofija Loren je grda za njo.” Zaradi očetove aktivne vloge v času rudarske stavke v letu 1958 je njegov oče ostal brez službe. Takrat je oblast grozila celo z zalitjem rudnika, kamor so se med stavko zatekli rudarji ali knapi, kot rečemo v Zasavju. “Če ne boste te prasce umirili, jih v jami zalijte z vodo, je rekel takrat Maček,” nam Jože pove nekaj o tem, kako je takratna oblast gledala na štrajk.
Tudi sicer boste lahko v oddaji slišali kar nekaj zasavskih izrazov, kot je kulmkišta, širakl, fajmušter, zemf, colnga, peglezen, hauz in še kaj. Mali Jože se je skupaj z mamo in očetom iz zelo skromnega stanovanja, ki je bilo še bolj skromno, kot je lepo ohranjeno stanovanje na Njivi, kjer smo snemali oddajo (zanj skrbi Zasavski muzej Trbovlje), preselili v Velenje. “Mama je bila tako navdušena nad novim stanovanjem, da je pokleknila na parket in so ji solze tekle v potokih. Ni si mogla predstavljati, da so lahko v istem poklicu na dveh koncih Slovenije takšne razlike, pa še colnga (plača) je bila boljša,“ se spominja maminega veselja in tudi očetovega, ki je bil srečen, da je poskrbel, da je njegova družina živela v bistveno boljših bivanjskih razmerah, kot so knapi takrat živeli v Trbovljah. Jože se je med počitnicami rad vračal k svojim starim staršem v Trbovlje. Spominja se, kako so se otroci podili po rudarskih kolonijah, se kopali v trboveljski kopalnici (letno kopališče) in kako je užival, ko sta mu babici za zajtrk pripravili belo kavo s cukrom (sladkor) s posneto smetano in belim kruhom. Tudi sicer ima rad knapovsko hrano, kranjsko in zemf (gorčico), jetrnico in še mnoge druge jedi zasavskega kralja živali prašiča. Pravi, da je na nek način vegetarijanec, kajti ve se, da tudi prašiči jedo bolj kot ne zelenjavo. Hrano rad poplakne s pirom (pivo). Opisal nam je, kako je izgubil komaj devet mesecev starega brata, tudi, kako se je k njim v Velenje oglasil slavni operni pevec Ladko Korošec, očetov prijatelj. Prišel je s povabilom, da bi njegov oče postal član opere. „Moj oče je namreč pel pri Zarji in to zelo lepo. To je vedel tudi Ladko. A je oče ponudbo odklonil z naslednjimi besedami: Kot knap je umrl moj dedek, pa moj oče in bom tudi jaz.“ Jože si je v Trbovljah ustvaril življenje z učiteljico, s katero sta še vedno skupaj. Imata dve hčeri in sina Gašperja, ki je bil eden naših najboljših uličnih košarkarjev na svetu. Pohvali se že tudi s petimi vnuki.
V nadaljevanju je opisal svoje dolgoletno delo v jami, kjer je bil šlosar, če se izrazimo po zasavsko. “Po šihtu smo s kumarati znali zaviti v kakšno gostilno. Preden je padlo pet rund, je preteklo kar nekaj časa.” V drugem delu oddaje je naš sogovornik spregovoril tudi o svojem umetniškem delu. Verjetno je vsak zasavski knap, ali potomec knapov ponosen, če mu kje doma visi njegovo svojstveno likovno delo. Sam imam njegovo sliko Mati moli, ki prikazuje, v kakih stiskah so se vsakokrat znašle mame ali žene, ko so se sinovi ali možje vsak dan odpravljali v nedrje zemlje. Mnogi imamo tudi kakšno od njegovi literarnih del, ali prozno ali pesniško; svoje knjige tudi sam likovno opremi. Znane so tudi njegove tarok karte s podobami rudarskih hiš. Mnoge od upodobljenih slik na kartah so že izginile z obličja sveta.
V zadnjem delu pogovora sva se dotaknila tudi ohranjanje knapovske dediščine. Jože je med aktivnejšimi pri Rudarskem, muzejskem in etnološkem društvu Perkmandeljc Trbovlje. Prvi je tudi opisal prigode tega jamskega škrata in ga tudi upodobil. S ponosom pa zre tudi proti Rudarju Prometeju, impozantnem kipu kiparja Zorana Pozniča, ki sveti na Drajer šoht, kjer je Jože nekoč delal. Tudi freske na pročelju Delavskega doma ga navdušujejo. O tem piše svojo novo knjigo Ob koncu je na moje aktualno energetsko vprašanje, ali se mu zdi neumno in neodgovorne, da so namesto ogrevanja zasavskih mest, vsa dolga desetletja delovanja trboveljske termoelektrarne (TET) ogrevali Savo. “Zdaj plačujemo ceno te neumnosti,“ nam je odgovoril, sam pa sem v preteklosti v več oddajah z nekdanjimi in takratnimi vodilnimi v TET-u opozarjal na to neumnost.
Igor Gošte
