Bojan Kastelic je eden tistih, ki še kako dobro ve, kako ti lahko možganska kap v trenutku spremeni življenje. Bojan je skupaj s sestro odraščal v trgovski družini v Zagorju. Po končani osnovni šoli in glasbeni šoli za harmoniko, ga je vleklo na kadetsko šolo. V oddaji boste slišali, kaj je botrovalo temu, da ni postal policist in da se je odločil za šolo za gradbenega tehnika. V nadaljevanju je opisal svojo poklicno pot, svojo družino z ženo in dvema otrokoma, ima pa že tudi štiri vnuke. Potem pa nam je v nadaljevanju opisal svoje spomine na delovišče, ko je doživel možgansko kap. V tistem času je bil pod velikim stresom. “Spomnim se, da sem šel svojim delavcem povedati, kakšno delo morajo opraviti, oni pa me začudeno gledajo,” pove, nakar mu je eden od delavcev dejal: “Šef, mi te čisto nič ne razumemo.” Pove nam, da se je njemu zdelo, da povsem razumljivo govori, v resnici pa je le nerazločno momljal. Takrat je nekako vedel, da je to eden od prvih znakov možganske kapi. Razložil je, kaj pomeni beseda GROM (nerazločno Govorjenje, težave z obvladovanjem premika Rok, vidni znaki kapi na Obrazu, recimo povešena stran in Minuta, ki nam pove, da je treba po teh znakih kar najhitreje ukrepati in poklicati pomoč). Bojan je imel vse tri omenjene znake možganske kapi. Na srečo je še pravočasno prišel do bolnice, zaradi tega je hvaležen sodelavcu in prijatelju Riku Majcnu.
Čakala ga je dolga rehabilitacija. V bolnišnici je med dremežem ujel pogovor med zdravnico in fizioterapevtom, ki sta se pogovarjala o njegovih možnostih za okrevanje. Slišal je, da sta se pogovarjala o njegovih težkih poškodbah, leva noga in roka sta bili skorajda povsem negibni. Vedela sta, da je pred njim dolga in naporna rehabilitacija. A je obema hvaležen, da sta verjela vanj, kakor tudi v domu starejših na Izlakah, kjer so ga dobesedno postavili na noge. Rehabilitaciji je nadaljeval še na Soči in potem več kot desetletja vsako nadaljnjo minuto svojega življenja po kapi. Moramo povedati, da smo intervju z njim posneli v mojem stanovanju na Izlakah. Na posnetku boste videli, kako je šel brez pomoči ven iz avtomobila, se sprehodil do stopnic in prek njih do stanovanja v prvem nadstropju. Vmes nam je s hojo prikazal, kako težko premagljive so že male nepravilnosti ali poškodbe asfalta ali betona na klančinah, ki so namenjene za invalide.
V nadaljevanju je opisal, koliko klančin v Zagorju, ki se sicer ponašajo z nazivom občina po meri invalidov, je neprimernih. Škoda se mu zdi, da se odgovorni na občini večkrat ne posvetujejo s kakšnim invalidom. Če bi se, bi bila marsikatera klančina umeščena v prostor primerneje. Jezi ga tudi, ker je premalo javnih stranišč za invalide, da ni urejenih in pokritih avtobusnih postajališč, da na mestni ploščadi, kjer je veliko stopnic, za slepe in slabovidne ni zvočnih opozoril, da so pred stopnicami, in še marsikaj boste slišali, kar invalidom v Zagorju in tudi drugje onemogoča normalno gibanje. “Invalidom je že milimeter preveč, da se spotakne. Na občini imaš gradbenike, ki se imajo za neke strokovnjake, pa so totalni “abervezniki” (nesposobneži),” pove in doda, da bi jih z veseljem peljal po mestu in jih opozoril na vse arhitektonske ovire, ki invalidom in starejšim onemogočajo normalno gibanje. “Pokazal bi jim tudi, kaj pomeni biti invalid. Jaz sem že dvajset let. Oni pa še kar mislijo, da je to kr’neki. Mimogrede, v Zagorju recimo je le ena klančina, tista pri Zdravstvenem domu, pogojno primerna.”
Ob koncu oddaje si boste lahko ogledali tudi posnetke delovišča izgradnje nove kolesarske poti zadaj za domom starejših na Izlakah in stanovanjskim blokom, kjer ne bo pločnika, po kolesarski poti pa bo žal za dobo petih let dovoljena uporaba le za kolesarje, dostavna in intervencijska vozila. “Ravno danes sem razmišljal, da bom šel na občino in se “razpizdil”. Ob tem sem se spomnil na pokojnega Rudija Janežiča, ki je za invalide v Zasavju res ogromno postoril. Ko se je on na vratih pokazal, so vsi zatrepetali. “Več takih bi rabili,” je dodal Bojan za konec odkritega pogovora.
Igor Gošte
